Author: markomavric

Rekla je da greva, karti sem priskrbel. Komaj čakam, da greva spet plesat v Publiko, da jo spet vidim. Delo zaključim zgodaj, danes si to lahko privoščim… V Sparu razmišljam, kaj vse potrebujeva za najino udeležbo na “maratonu”. Upam, da jo danes otroci v vrtcu ne bodo preveč utrudili, da bova polna moči in energije. Zadnje čase se mi zdi, da ves teden nestrpno pričakujem, da bo spet vikend. Z radostjo v srcu pripravljam sendviče, vse kar premore hladilnik dam notri, da bodo polni in hranljivi. Upam, da ji bodo všeč. Ugotovim, da imam mate čaja le za vzorec, a bom že nekako. Skombiniram en multi drink, ki me dodatno podkrepi. Iz krompirja v hladilniku in zelja si naredim solato, ki je po tednu proteinov prava paša za moj želodček. Kmalu pride, izgleda malce utrujeno ampak vseeno nekako veselo. Prinese joto, se podkrepi z malce hladne trgane svinjine, končno pride malce bližje in se usede zraven. V tem času nisem zasledil niti enega njenega pogleda. Izgleda tako, kot da je sploh ne zanimam. Nič zato, dokler ona še zanima mene se ne bom dosti sekiral.

Oborožena s piknik košaro in drinkom se odpraviva skozi meglene predele avtoceste na sever proti Ljubljani. Najino parkirišče zopet postane najina predigra oz. predparty. Meni so ti predpartyji zelo všeč, upam da jih bova uprizorila še veliko.

Opazim, kadar se ji kdo zelo približa. Tako je bilo v nekem trenutku. Zdrznil sem se, ko sem videl njegovo roko na njenem hrbtu, ljigavac, ampak me to vseeno ni vrglo iz tira, mi je pa glava vseeno začela povzročati nevarno mešanico misli. Ampak spomnil sem se, da je to kar čutim le signal, ne pa ukaz. Ne umaknem se, ampak se raje prepustim v svoj svet, z enim očesom pa še vedno opazujem, kaj se dogaja. Začudi me, ko vidim da ima v roki telefon in je očitno vzela njegovo telefonsko. Ok. Ko vidim tipa, da se obrne k meni in naredi korak v mojo smer, jaz že ponudim desno roko v znak tega, da se spoznava. Marcel / Marko, se nekako sliši, zavoham da je priložnostni lovec na pičke, ki mu tokrat najbrž ni najbolj uspelo in ga dodatno naložim z eno krepko domačo. On se v trenutku potegne nazaj, pa nazaj: “Stari ti nimaš kaj skrbet, ona te ne bi nikoli prevarala.” To me je nekako nabilo s samozavestjo, najbrž je opazil pozitivno spremembo na mojem obrazu, in je dodal: “Rekel sem ji da vaju vabim k meni ko bom mel party…”.
Približala se je tudi ona, najbrž je videl moj samozavestni obraz in mi v enem stavku povedala vse: “Letnik 70, dva otroka punčka in fantek, punčka 14 fantek mlajši, ločen…” (meni pa v glavi vzporedno: “Zanimiv pogovor za nekoga ki nič noče”, jebome moja notranja analiza, ki mi je v tistem trenutku odveč)… Ona nadaljuje, da vabi njo in mene na party, ko bo imel. Šah mat, moje vsiljive misli ob takšnih potrditvah nimajo niti najmanjše šanse za preživetje. Občutek imam, kot da je moja meja obvarovana, miren sem.

Kar naenkrat mi iz rok vzame smotko in potegne… Pomislim, wtf a zdej bo pa kadila, zanimivo? Misel se niti ni končala, ko jo vidim, kako se zdrzne, presenečeno izdihne, pogleda smotko in se zave da je to moja smotka ne njen cigaret. Faak, neee. Panika. Ful jo sname. En dim na ves popiti alkohol udari močno. Pravi da je pijana ko hudič. Odhiti do šanka, po limono, vrne se s pomarančo, ki pa ni tako učinkovita (morava dodat limono v piknik košaro). Skupaj greva na zrak… Zrak pomaga premalo, zato greva malce hodit. Hodiva gor in dol po bežigrajskem parku. Vmes vidiva vlak, poln bojnih tankov, pelje jih neznano kam. A to ni najin najhujši problem. Problem je, da se ne počuti dobro, zato hodiva in hodiva. Nazadnje se odločiva, da greva pogledat zaključek v Publiko.

Zadnji DJ seka v prazno, brez povezanosti, deluje kot da se je prvič postavil na deck. Psiho ga najprej izžvižga, nato pa ga po koncu seta zagovarja. Svashta…

Pot domov se mi je tokrat zdela kar naporna… Za trenutek sem postal tako utrujen, da smo se celo malce ustavili, se nadihali in jo mahnili naprej domov. Ona se je ves preostanek poti pogovarjala z mano in me ohranjala prisebnega, zmožnega vožnje.

Doma me povabi k sebi.

Hvaležen.

Pa je šlo tudi to mimo. Novoletnovanje je za nami, skoraj neslišno, brez ognjemeta, vsaj zame. Odločil sem se, da kljub povabilom ostanem doma, v domači družbi. V tišini, ki ni prazna, ampak polna misli. Hmm, na tak večer se spodobi kaj spodobnega pojesti, zato nabavim Kapesante in hobotnico… To ji bo sigurno všeč. Meni pa tudi. Rad bi da skupaj večerjava. Pogrešam jo, boleče je, a se obenem zavedam, da mi to povzroča moj živčni sistem, ki pogreša pretekle vzorce, kljub temu da mi povzročajo notranje bolečine. Ampak teh bolečin se sedaj dobro zavedam. Identificiral sem eno za drugo in se odločil da te teže ne bom več nosil s seboj. Tega pa ne morem narediti naenkrat. Počasi moje telo učim, da je nevarnost minila, da ne potrebujem stanja pripravljenosti, kadar ni nujno.

Ko se opogumim, ji pošljem sporočilo, da bom pripravil mikro večerjo. Ona se brani in odvrne da ne je veliko, da se bo pošlepala s francosko, sirom in salamo. Ampak to mi ne vzame veselja, vseeno nadaljujem s pripravo hobotnice in kapesant. Če ne bo hotela, bo več zame, haha.

Zvečer komunicirava dosti bolje in več kot ponavadi, kljub temu da še nisva opita. Izgleda da sva vseeno bolj sproščena en pred drugim. Ko na mizo prinesem hrano, se tudi njej odpre apetit… Skupaj uživava v pripravljeni hrani. To me dodatno razveseli. Pijem hitreje kot navadno in hitro me močno prime. Sam sebi se čudim, ko skoraj ne znam govoriti med pogovorom z Acotom. Malo se ustrašim in hitro presekam z radensko, znotraj pa si z dihanjem nabildam življenjsko energijo na maksimum. Predpolnočno treznenje mi je nekako uspelo. Lažje govorim in hodim. V tej pomembni izkušnji sem si dokazal, da imam vpliv.

Opazujem Petro, ki mi na trenutke deluje malce jezna, a mi vseeno izgleda neverjetno seksi in privlačno. Mikavno, ampak zatrdno sem se odločil, da ne bom prav nič rinil ali silil vanjo. Pravi, da jo to duši. Ne smem prestopati njenih mej. Moje telo je sicer zmedeno, nekdaj vajeno refleksne bolečine in impulzov hrepenenja po bližini, sedaj gradi osebno stabilnost. Nehal sem čakati, da se bo preteklost spremenila. To sedaj razumem in sprejemam.

Malo po polnoči naju pelje v Canavo. Nekako mi igra srce, saj mi je ta plac res zelo pri srcu. Spet pijem, se mi zdi da ne veliko, pijan pa kot raketa. Upam, da mi ni kdo kaj vrgel v drink, ko ga tako prosto odlagam. Ne glede na moje stanje, popolnoma padem v sceno, glasba odlična. Vsake toliko pogledam k njej, da vidim če je vse ok. Vse ok, samo piči dalje. Enkrat pogledam gor v privee, pa se mi zdi ko da se z nekom objema in poljublja. Eh, kaj čem zdej. Moja čustva se za trenutek aktivirajo, a mi vseeno ne povzročijo telesnih bolečin. To mi je popolnoma čudno, novo. Vseeno me čustva ne prevladajo Občutek imam, da jih gledam od zgoraj, da sem jaz nadzornik. Tega prej nisem znal. Kasneje mi je razjasnila, da se ni z nikomer poljubljala. Najbrž sem res napačno videl, glede na količino etanola v krvi. Pomembno je, da me čustva niso brezglavo preplavila, ampak so ostala znotraj moje kontrole. V tistem trenutku sem se počutil kot izdajalec, kot da bi prevaral svojega partnerja, sebe. Zavedam pa se, da so to ostanki preteklih možganskih povezav in refleksov, ki sem jih imel v telesu. Pretekli vzorci, ki jih sedaj spreminjam.

Zmanjka Whiskey-ja, naročim Bacardi. Oof napaka. Joint kadim kar notri, v DJ privee-ju. Padem notri, večino časa se sploh ne zavedam kaosa okoli mene. Vsake toliko odprem oči, ujamem kak prijazen topel pogled, se malce prizemljim, spet zaprem oči in letim dalje. Let go. V enem trenutku do mene pristopi ženska, ki je plesala zraven in me vpraša, če je Petra moja žena. Odvrnem da zaenkrat je, da pa sva v nekem čudnem obdobju, v nezavidljivi situaciji. Naenkrat Petra prileti mimo, se stisne k meni in me prične strastno poljubljati. Mmm, ta njen vonj. Še bolj “pijan” plešem naprej, na trenutke se mi plesišče začne izmikati. Pri zadnjem izmikanju se skušam ujeti za bližnji drog in na moje presenečenje ugotovim, da ni pritrjen… Skupaj sva okusila trda tla plesišča v Canavi… Ooof, matr, tega si pa o sebi ne bi nikoli mislil, haha. Prijazni soplesalci so me hitro spravili na noge in dogodek sem hitro pozabil. Res dobra glasba.

Spet pride in začneva debatirati. Eden drugemu skušava razložiti, pokazati, kje ima kdo meje, potrebe, strahove, kaj koga moti. Malce se strinjava, malce ne, a pogovarjava se zrelo, brez obtoževanj in teženja. Seveda nama gre dobro od rok, saj sva oba pijana, pogumna in sproščena. Pravi, da ona mora hodit z drugimi tipi na drinke, jaz pa ji pravim da se mi to ne zdi primerno in spoštljivo do mene, vendar me ne bi motilo, če bi bil jaz primerno informiran, da mi pove s kom gre, kam, kdaj pride… Osnove pač. Obstajajo tudi razlike, npr. če jaz tega tipa poznam ali ne, ali če je ta tip samski ali ne. Če bi npr. tega tipa klicala sredi noči in mu rekla naj pride, sem prepričan da bi prišel. Tip brez pričakovanja in namena tega ne bi storil. Na tem mestu vidimo, kakšna so dejanska pričakovanja in nameni te osebe. Kot tip, popolnoma razumem kaj imajo drugi tipi v glavah. Tega ženske ne znajo sprejeti in razumeti. Ne strinjava se vedno, a se vseeno spoštljivo poslušava. Z malo pogovora si razjasniva marsikaj, vseeno pa imam občutek, da zaenkrat nisva še nič zaključila. Zaključek je tako ali tako osebna stvar, zaključka ni zunaj. Ampak midva govoriva in se poslušava, to je pomembno.

Party se zaključi prehitro. Ne vem kako, ampak skupaj padeva po tleh, zbrani naju takoj poberejo. Ooof, še kak dodatni drog rabimo v Canavi. Dogovarjamo se za after pri Juretu, a se s Petro znajdeva doma. Povabi me k sebi v posteljo. Presrečen sem. Čutim hvaležnost. Ne kot potrditev vrednosti, ampak kot trenutek bližine, ki ga lahko sprejemam brez navezanosti. Utrujen… Miren…

Kako lepo novo leto.

Zadnjič me je Aco vprašal, kako sem, kako se spopadam s to težavo, s tem nepotrebnim prekletstvom. Odvrnil sem mu, da tega ne dojemam več kot prekletstvo, ampak kot darilo iz vesolja, nekakšen blagoslov. Uspel sem se iztrgati iz krempljev neustrezne samorefleksije, postal sem bolj samostojen, misel na razpad zveze me v tem trenutku ne boli. Svojo srečo najdem v sebi. Notri. Ne zunaj. Tega zunaj ni. Zunaj so le potrditve drugih, ki pa meni dandanes ne pomenijo nič več. Vem, da sproščanje prijetnih hormonov nima nobene zveze z dejanskim stanjem. Sploh pa danes, ko so si vsi že prebrali kratke verzije priročnikov flirtanja in chattanja, takoj jih zavoham. Le kak je njihov namen in smisel? Izgleda sem se med samo povzročanim trpljenjem naučil bolje opazovati. Morda sem postal malce bolj tih, raje poslušam kot govorim. Naenkrat srečujem kup ljudi, tako znanih kot tudi novih, vsi bi se nekaj pogovarjali… Mi morda na čelu piše “free shrink”? Ni, da mi to ne bi bilo všeč, nisem pa strokovno usposobljen.

Zadnjič mi je 88-letna gospa Ž na pokopališču izlila njeno dušo. Povedala mi je, da se je po 65 letih zakona, mož naenkrat odločil, da bi se rad ločil. Odselil se je. Kasneje zbolel in po 2 letih spet obnovil dolgoletno zvezo. Wtf, ostal sem neverjetno presenečen in začuden. Gospa sploh ne ve, kako mi je razširila pogled. Pospremil sem jo do njenega doma, bila je neverjetno srečna, da sva se spoznala, na koncu je rekla da bo molila za nas. Kar solzice so mi prišle…

Na sprehodih se vedem kot turist, ki prvič spoznava okolje. Na piranskem obzidju sem se tako enkrat zadržal kar nekaj časa. Tam gor ti vsiljive misli odpihne samo od sebe. Poistovetil sem se z okoljem, saj sem v sebi imel občutek, da stojim na samem robu meni znanega. To znano in boleče. Zamislil sem si, kako v mojem občutku stopim reko roba znanega, preko strahu, začnem padati a med padanjem mi pričnejo rasti krila, ki sem jih izgubil v znanem. Spet imam občutek, da znam leteti.

Tisto, kar me je neverjetno težilo in mi kradlo fokus, je izginilo… Niti se več ne spomnim, kaj vse je to bilo. Hvala vesolje.

Lepo sva se imela, meni nepozabno da je šla z mano v Publiko na All-night-long. Pravi, da se je imela dobro… Tudi jaz sem se imel dobro. Oba sva bila po koncu partyja ready za after… A ga nisva zasledila. Vedno bolj spoznavam, da jo še vedno močno ljubim in ne vem kaj naj naredim? Ko jo pogledam na partyju, ko se prepusti v njen ples, bi jo pojedel… In večkrat čutim, da je tudi obratno. Tudi ona mene poželjivo gleda, da se počutim kot največji car. Ne mislim je spustiti iz mojih rok. Povedal sem ji, da ji zdaj bolj zaupam. Spremembe, ki jih je naredila pri sebi, se očitno manifestirajo. Jebeno se mi zdi, ker morava oba biti pijana, da me sprejema. Ko sva prišla domov, me je celo povabila v spalnico v posteljo, kjer sem se stisnil v žličko k njej. Ooofa, kako mi je bilo to všeč. Presneto, ko da mam 16 let.

Zjutraj je ni bilo več zraven. Naslednji dan, dan v treznem stanju, ko vse to izpuhti in najina komunikacija obmolkne ali pa postane okorela, nerodna in zakrčena. Trezno stanje, v katerem nisem preveč dobrodošel v njeni bližini. Njen obraz zopet postane bolj resen, hladen. Dobim občutek, da bi bilo bolje, če se umaknem v pesjak. In potem v pesjaku, namesto da bi se posvetil sebi, razmišljam o njej, kako sva se imela in izgledala dobro. Ko sem mislil, da sem že zlezel iz te luknje. Pa izgleda nisem ravno.

Ampak, kot sem moral spoznati v zadnjem obdobju, ne smem nič imeti za 100% gotovo, ne morem nič pričakovati, morda lahko malce upam, drugo pa je vse zapravljanje dragocene energije in jebanje lastnega mozga. Tako, da se v mislih že pripravljam na naslednji party, danes zvečer Canava house.

Vprašal sem tudi njo, pa ni rekla nič.

Ljubim iluzije. Začasno me odnesejo stran… Stran od preobremenjenosti preteklih misli, spoznanih napak in impulzivnih reakcij. Tisto noč sva preživela lepo, že dolgo nisem tako globoko užival v bližini.

A ko sva se vrnila domov, me je telo prehitelo. Ob pogledu na najin dom me je preplavila žalost in misel: “ločujemo se, vse to se končuje”. V meni so se prepletli nemir, žalost in jeza, nekaj časa nisem vedel, kam z vsem tem.

Iluzije me spremljajo že od otroštva… Takrat so bile način lajšanja teže realnosti, ko nisem imel sogovornika. Danes imam več razumevanja do sebe, čeprav še vedno iščem prostor, kjer bi me zares kdo slišal.

Rad jo imam. Prav zato ne morem več vztrajati v odnosu, v katerem postopoma izgubljam sebe. Če bi se dokončno izgubil, ne bi mogel biti dober partner nikomur… Niti njej.

Želim si jasnega, varnega odnosa. Zdi se, da tega skupaj ne zmoreva ustvariti. Izbral bom sebe. To zelo boli, a verjamem, da je ta bolečina končna. Ostati v tem, bi morda bolelo manj, a bi bolelo večno in bi me sčasoma zlomilo.

Ampak ne vem, če sem jaz pripravljen na to?

Meni seks brez ljubezni ne pomeni kaj dosti. Seks brez, da bi se potem lahko stisnil k ljubljeni osebi in ostal z njo povezan v eno. Da naslednji dan želi ohraniti distanco “brez obveznosti”… Nikoli moje ljubezni do nekoga nisem smatral kot obveznost. Ampak očitno me je moja vzgoja v tradicionalni družini poškodovala tako močno, da ne sodim v moderni svet. Saj paše fuk ja, ampak to meni ni to. Fuk, ki izgleda kot navaden artikel v supermarketu, to pač meni ni vredno imena fuk, jebiga. Tako naj fukajo ostali, ki nikoli niso spoznali drugega kot mehanično gibanje in sprostitev oxy+dopamina, ki fukajo iz lastne samopomebnosti in narcisoidnosti. Skrivnost dobrega fuka jaz vidim v povezanosti tudi na drugih nivojih, telo imamo v uporabi le začasno… Saj ne, da me ne bi fizično rajcala, daleč od tega, požrl bi jo, celo, od zgoraj navzdol, počasi, da bi jo metalo in bi me potem končno prosila, naj ga dam že not. Tudi tokrat sem fukal iz ljubezni, čeprav je bila tudi potreba neverjetna.

Na drugi strani probam razumeti, da sem jo jaz oropal njene mladosti in brezskrbnosti, ki jo je takrat premogla. Pripeljal sem jo tako daleč, da v meni vidi človeka, s katerim ne more živeti. Človeka, ki je odgovoren za njene tegobe in težave, odrekanja in podrejanja. Škoda, kdo bi si mislil, da bo to sedaj udarilo ven na tak način. Skušam razumeti, zakaj me ima raje na distanci, kot v bližini. To nekako skušam sprejeti, a se obenem počutim kot pes, ki so ga zaprli stran, v pesjak, da ne bi motil vsakdanjega življenja.

Pes, ki se bo slej kot prej spomnil svojih korenin, ko je bil še pravi divji volk.

Takšen odnos mi ne daje občutka minimalne varnosti, ki si je želim.

Danes sem spet zapadel v vprašanje, ki je dejansko namenjeno meni. Ali si jaz zares želim iti naprej po skupni poti? Ali pa sem morda radoveden, kaj bi se zgodilo če bi se dokončno ločila?

Ne verjamem, da se zbližujeva. To, da me je porinila stran, kot neko nepomembno opcijo, to je zelo bolelo… Sedaj me ne boli več toliko. Vem kdo sem in kaj zmorem. Za to ne potrebujem več potrditve, čeprav sem po njej večkrat hrepenel. Sem prijazen, droben in nežen človek, kar pa ne pomeni da sem neka nemočna zguba. Vedno bolj mi je jasno, da lahko grem naprej tudi sam. Saj nisem nek bednik, kot me trenutno vidi. Ravno se uspem malce distancirati, pa me po enem mesecu začne spraševati, če bi bil za to, da bi še seksala. Da si sploh ne more predstavljati, da bi šla s kom drugim. Napisal sem ji, da je nikoli nisem zavrnil. Saj sem ful potreben, z veseljem bi… Nisem prepričan, da je to dobra ideja. Morda pa bi s tem vse razrešila? A dvomim, da bom jaz stopil v spalnico. Meni je tega v zadnjem obdobju itak hudo manjkalo, tako da sem se nekako odvadil. Naenkrat se je vse spremenilo. Njeno telo je nehalo govoriti z mojim. Njen obraz se je rahlo obrnil stran, ko sem ga želel poljubiti. Ko sem se v postelji želel stisniti k njej, se je nekako skrila vase, njeno telo je otrdelo. Zdelo se mi je, da je jezna. Vsak dan je bil vsaj en nepotreben izpad, ki me je popolnoma odvrnil od misli na to. In enkrat, ko sem opazil, da je drugačna, tega nisem več mogel odpaziti… Očitno sem posvečal preveč mojega fokusa v to, da bi bila ona zadovoljna, nase pa sem popolnoma pozabljal. Obenem ji tega nikoli nisem znal povedati v obraz. Preveč mi je bilo do tega, da je ne bi razburjal.

Sedaj sem odrinjen, če gledam iz njenega vidika… Če gledam iz mojega, sem na svojem mestu.

Vem, da obstaja. Ki bi zame v svoji duši naredila dovolj prostora, brez da bi za to moral prositi. Ki me ne bi poniževala in mi vzbujala občutka, da sem neumen. Ki bi mi govorila resnico in ne bi potrebovala laganja, prikrivanja. Ki ne bi odpirala vrat najinega odnosa in notri spuščala zunanjih. Ki se ne bi vedla, kot da je samska in ne bi potrebovala zunanjih potrditev, ampak bi bila zadovoljna s tem, kar imamo. Ki bi se z njo lahko pogovarjal ure in ure. Ki bi znala razbrati in izpolnjevati moje potrebe. Ki bi ji ponudil svojo roko, ona pa bi jo prijela, ne umaknila. Njo bi z veseljem vodil naprej in skrbel zanjo. Želim si, da bi to bila ona. Vem, da obstaja…

In ko pomislim, da sem na dobri poti me zopet preplavijo misli na srečne trenutke najine skupne preteklosti. Na telefonu se mi vsilijo fotografije “Memories”, ki me še dodatno obtežijo. Spet začutim neizmerno žalost ob izgubi. Jebenti ne morem tako funkcionirat. Na Dinitu se prekladam in kar nekaj klikam… Darkotu nekaj naložim in pokažem stare screenshote, upam da ni opazil. Manjka mi fizična dejavnost. Pa fukat me, ko svinja. Razneslo me bo. “Arbeit macht frei.” To moram izplesat. Rabim en dober party. Pa eno mikro dozo mdme. Pa bom kot prerojen. Danes party v Publiki, big hall. Da vidmo. Liam mi ves čas stoji ob strani. Najsrečnejši oče sem lahko.

Načrt mi uspe. Vse se dodatno poklopi še, ko me kliče Aco, da če mu lahko pridem pomagat pri otrocih, ki so nekaj bolehni. Poln optimizma se odpravim, tankam minimalno, vozim 90 – 100/h, končno se privlečem do Acota. On ful vesel, jaz tudi. Šok, bogi otročki… Zdelani do amena. Shit… Aco slabe volje, en drugega obtežujeva s svojimi problemi. Car niti enkrat ni rekel nič grdega čez Petro. Skuša mi pomagati iz mojega overthinkanja in navezanosti, spodbuja me, čeprav je sam bolj v kurcu kot jaz. Povem mu, da ne vem kaj bom, da ne bom prišel skozi mesec, ker ni bilo božičnice, ki sem jo pričakoval… Takoj mi ponudi 500EUR, da mu lahko vrnem kadar hočem. A ne vzamem, mi bo posodil, če bo res hudo, se dogovoriva.

Grem na party, brez nekega pričakovanja, pravega veselja. Malo pred polnočjo pridem do Publike in na vratih ekipi razdelim 3 domače mandarine, pohvalim novo barvo las blagajničarke, si pustim nadeti zapestnico in se prvič v življenju sputim po stopnicah v big hall, kjer že nažiga pravi techno. Slaba osvetlitev in šibko ozvočenje me ne navdušijo preveč. Ljudi skoraj ni. Stopim na WC, lulat, pa vzet mikro bombico… Popijem drink, ki sem si ga prinesel s sabo in stopim ven enega pokadit. Opazujem to zadeto mladino, ki se ga utrga tako, da izgledajo kot zombiji. Vmes par znanih obrazov, s katerimi se pozdravimo. Spet se spomnim na Petro, težko mi je a se skušam preusmerjati v to, da ne morem nič, tako ona čuti in to ni odvisno od mene. To je njen instinkt in prav je, da ga upošteva. Spet se v meni začne odvijati čustveni rollercoaster, zato grem notri med ljudi, ki jih še vedno ni… Stopim do šanka po edini drink, ki si ga bom danes privoščil notri. Natakarica me lepo pozdravi in “Kako ste danes?” Presenečen, odvrnem da naj me tika in fejkam da sem super. Kar naenkrat začne tresti telefon v žepu. Pogledam, pa cca 6 Instagram messege-ov, Vanessa pravi da sta se s Tomažem spičla, pa da se je on ful napil,… Če lahko pridem gor? Ne zdi se mi primerna in dobra ideja. Skušam izvleči kaj je bilo, piše mi, jaz berem, jo skušam pomirit. Pravi da je sama doma, Tomaž je nekje s frendom, ona nima niti za kadit. Odsvetujem ji kajenje, če je tako razburjena… Spet jo mirim, naj prespita. Naj se potem lepo pogovorita, ker se imata rada in nima smisla, da si prizadejata bolečine po nepotrebnem.

Pospravim telefon in se skušam fokusirati nase. Spet grem ven enega skadit, tam srečam Liamove vrstnike, dva poznam iz Spara, en je Marko, haha. Spravijo me v dobro voljo, skupaj kadimo, meni pade joint, med pobiranjem polijem malo viskija… Haha, klovn. Povabijo me na smučanje, a zavrnem… Zunaj ni prijetno. Grem notri na toplo, čekiram zgornji floor z dvema plesalcema in se hitro usmerim v spodnjo norišnico. Nekako se prebijem po nerodnih stopnicah do placa blizu zvočnika, kjer se mi je zdel najboljši zvok… Ne oziram se na druge in skušam pasti v sceno… Nekako se zasanjam in zagibam, ugotovim da me bolijo jajca, a se skušam popolnoma odklopiti… Kar naenkrat zadaj na vratu začutim led in roko, ki me zgrabi za levo ritnico… Pizda, skočim pokonci, se obrnem in vidim eno temnolaso dekle, ki se mi široko nasmehne in že leti naprej, ko da je to njeno redno delo… Uuff, kaj je blo pa to zdej? Srce se mi počasi umiri in spet skušam zaplavati v “therapy mode”. Pa me jebe, nekako plešem, a misli jebejo… Nonstop mislim nanjo. Pa si rečem, fak fokus stari, fokus. Dej ta fokus stran… Pa se nekako usmerim stran od teh misli… In spet. In postanem jezen sam nase, ker vem da si to počnem sam. Moj obraz in počutje se iz nekega fake veselja spremeni v mrko črnogledega. Spet začnem razmišljati, kaj mi želi vesolje sporočiti, česa naučiti. Pustila sva, da se otroka, ki živita v naju, medsebojno pretepata. Ni čudno, da naju je to pripeljalo do sem. To je izgleda edina možna rešitev, da bova funkcionirala kot je treba? Spet tisti težki feeling, oči se mi zasolzijo, zato jih zaprem, da me ne bi kdo videl, probam se prepustit, pa mi ne gre najbolje. Pa zakaj me vidi v taki luči? Pizda zakaj? In kar nimam miru… Znorel bom… Kar naenkrat začutim da mi je zadaj nekdo dvignil majico in občutil sem mraz na hrbtu… Obrnem se in tam en tip s pahljačo, vpraša, če mi ni nič vroče? Odvrnem, da mi ni… Wtf, kam sem jaz danes prišel? Spet grem ven kadit, pogledam telefon, pa spet 5 sporočil… Kako je Tomaž pijan in se je zdrl na Vanesso, in je ona potem doživela panični napad, potem pa ko je to videl se je umiril in ji pomagal… Uf, kaj jima to rabi? K meni pristopi nek fant, ki tudi kadi in se začneva pogovarjati… Pove mi, da je družinski failure, da je vse razočaral, a da jih ima vse tako rad, da mi ne more opisati. Začutim ga, da je res čist v duši, da pa je v preteklosti naredil par slabih stvari, ki ga sedaj preganjajo. Ko se pozdravi z mimoidočo žensko, mi razjasni, da ga ta ženska neizmerno rajca, da bi šel takoj z njo, ampak je lezba… Uf, model… Spravi me v dobro voljo. Potem mi zaupa, da je še devica… Začudim se, on pa mi odvrne, da čaka res ta pravo… Ooof, respect… Skupaj greva notri, potem pa se nekako razgubiva v množici. Jaz spet poiščem pravo mesto, vmes se z enim tipom zaletiva z glavama, da sem videl zvezdice, pa si dobrovoljno takoj medsebojno oprostiva, odpustiva in še enkrat stakneva glavi, tokrat brez udarca. Nadaljujem proti zvočniku, nekako vesel… Glasba je dobra, padem notri… Preplavi me radost, joy, sproščenost… Za nekaj trenutkov pozabim na vse. Sam sem, nekako srečen in miren. Ko se zavem miru pa me kar naenkrat spet preplavi sranje. Upam, da jo ne skrbi? Pizda sploh ji nisem nič povedal, da grem? Jaz nisem normalen… Zakaj to delam? Nimam miru, sam nad sabo sem razočaran. Jezen… Ne morem več plesati… Noge so me začele ubijati. Dost imam, grem domov. Stopim do garderobe, čakam na jakno. Do garderobe pristopi neka svetlolaska in me vpraša kam grem. Rečem, da do avta, si najprej malo spočit, potem pa domov v Piran. Vpraša, če se lahko pridruži? Jaz zmeden, pomislim če vsi danes vohajo, da imam polna jajca? Trenutek zastanem, potem privzdignem levo roko in pokažem na prstan… Imam ženo, ki jo imam rad. Nimam energije za to… Nasmehnila se je in odvrnila da razume in spoštuje. Jaz sem se nasmehnil, pozdravil in zbežal. V avtu sem si nastavil gretje na max, se usedel na sovoznikov sedež in pojedel vse kar sem si pripravil… Začnem voziti… Ufa, kako sem utrujen. Namesto proti domu, zavijem proti Acotu. Pri njemu padem na kavč in izginem. On me pride pokrit.

Zbudim se cez 3 ure, z rahlim glavobolom. Aco gor pri otrocih, ne ve da sem pokonci… Voda, magnezij, jabolko, banana. Spet brainstorm… Fak. Pogledam na telefon, spet sporočilo, da sta Vanessa in Tomaž bolje… Lajkam, napišem da sem jaz malo v kurcu. Takoj sporočilo nazaj, da lahko prideta… To me nekako razveseli, a vseeno zavrnem. Saj sem z Acotom, ki je medtem prišel dol. Skuha kavo. Debatirava o energijah, kako izhaja, iz kje… Kako so v vsakem izmed nas delčki zvezd iz vesolja, kako je vse povezano… Uf daleč sva šla, je bila pa odlična distrakcija. Spravi me v dobro voljo, ko mi zaupa, da je pred dnevi srečal sosedo, ki ful hudo izgleda… Da se mu je potožla, da njen mož nonstop dela, da ga nikoli ni doma. “Stari, a misliš da se mi nastavlja?” me je vprašal… Haha, ja, po mojem ja… “Ampak jaz ne bi mogu, se vtikat v neko zvezo…” nadaljuje… Odvrnem mu da ne vem… Nimam nekih izkušenj, da bi mu lahko solil… “Je rekla, da se vidiva na Šmarni gori.” pove… Dobre volje mu rečem, da ga lahko pospremim do njenih vrat, haha.

Potem se po 4 jointih, ufa Aco, počasi odpravim domov… Gledam, kako sem ponoči posvinjal avto s čipsom, vse mastno. Potem mi misli spet začnejo uhajati. Vozim kot zombi, gledam na čimmanjšo porabo. Pridem skozi zadnji tunel… Aaaah sončni dom namesto meglene Ljubljane. Postanek McFish in domov. Mmmm dom. Tu moje srce vseeno bije drugače. Domači tuš, stopim iz kopalnice in grem avtomatično v spalnico… Zdrznem se, spomnim da ne sodim sem, se obrnem proti sobici, kjer se uležem na posteljo in pričnem s pisanjem.

Kaj je huje, ljubiti nekoga s komer ne moreš biti, ali biti z nekom ki ga ne moreš ljubiti?
Najhuje je izgubiti nekoga, ki ga ne moreš nehati ljubiti.

P: Ne bom več pustila, da se znašaš nad mano. 30 let sem bila zaprta doma… Nikamor nisem smela, kadar sem šla je bilo vse narobe. Sploh mi ne zaupaš.

M: Ne morem ti zaupati, če pa vem kdaj mi lažeš. Kako naj to naredim?

P: Ja valda da ti lažem, če pa…

M: No, vidiš, saj vedno čutim kadar mi lažeš. To me ful boli, in mi povzroča nepotreben občutek negotovosti, ki me potem razžira… 

P: Pusti me, zdaj jaz govorim. 

M: Oprosti… Povej do konca prosim.

P: Ne bom več tega pustila… Šla bom s komer hočem, kamor hočem, pa če je tebi prav ali pa ne. Tako sem se odločla in tako bo… Ne mislim več zamujati svojega življenja, hočem živeti.

M: A sem ti kdaj kaj oporekal? Sem rekel da ne smeš ven… A mi mora biti vedno prav, kadar kam greš? Včasih mi pač ni ok…

P: Ne, samo zamoril si me vedno, da jaz potem nisem mogla uživati, ko sem šla ven.

M: Včasih mi ni bilo prav, ja priznam. Jaz z mojimi bedastimi pričakovanji pač mislim, kako bova nekam šla, potem pa me zajebeš in pustiš doma, rečes danes grem ven… In to je to…
Jaz vedno najprej rečem tebi… Se prilagodim tebi. Vedno si bila moja prva izbira. 

P: Vidiš, to so tvoja pričakovanja kriva. Ti si kriv, da je tako.

M: Kriv za kaj? Če se mi zdi pa lepo imeti nekoga, ki ga imam rad, ki mi ne bi lagal in se ne bi izmikal. Ki se me ne bi izogibal in konstantno iskal priložnosti, da bi šel nekam z nekom, ki nisem jaz. Namesto, da bi midva skupaj druge delala ljubosumne, sem na koncu jaz… Potem si mislim, da iščeš uteho, kadar objameš drugega moškega.

P: Ma dej, kakšno uteho… Nikoli nisem nič imela z nikomer.

M: Vem da ne, vem da se ti tako pozdravljaš z vsemi, ampak jebiga, včasih me moti, ko vidim tvoje roke okoli vratu drugega moškega. So neke meje pri meni. 

P: Vedno sem bila takšna… Zakaj mi nisi nikoli rekel?

M: Ne vem, mislil sem da imamo meje dostojnega in sprejemljivega postavljene podobno… Da boš te otročarije nekako prerasla. Da ti bom jaz dovolj na tem svetu…
Jaz se nikoli ne obešam po nekih bejbah… Se mi ne zdi spoštljivo do tebe, niti nimam neke potrebe…

P: Ti si bolan… Poišči si pomoč… Jaz ne bom več dajala za to, da mi terapevt reče, da ni ok, da mi ne pustiš ven… To vem sama… Nikoli nisem nič z nikomer imela. 

M: Maa veem da ne… Samo… Veš moški to razumejo drugače. Če se jim vržeš v objem, si bodo mislili, da se jim ponujaš…

P: A deeej neehaj no… To imate tipi neke čudne predstave… 

M: Ja čisto mogoče… Govorim, da tako je pri večini…

P: Ja, kr nekaj, bolano… Pa saj vsakega takoj odpikam…

M: Ne vem, ko sem sam doma in me ni zraven, ne morem vedeti… In vem da kar ne veš ne boli, ampak mene boli tudi to… Pa saj ni, da te ne pustim ven? A je res tako? Kdaj je bilo to?

P: Ma vedno si mi nekaj rekel… A se spomniš kaj si ti meni rekel ko sva šli z E v ambasado… “Pazi kaj delaš, isto delam jaz v istem trenutku…” Ma prekleti psihopat.

M: Meni pa se je zdel tako kul dogovor…

P: Psihopat, poišči si pomoč.

M: Pa pees*a to je blo dvajset let nazaj…

P: Ja, sej me že ves čas zatiraš in manipuliraš…

M: ***mene ful sram. Utihnem… Ne govorim več. Notri me stiska, a skušam ohraniti mirno pojavo.*** Ampak mislil sem da imamo nekaj lepega, srečno družino…

P: Ja navzven imamo one big happy family… Saj to želiš a ne?

Nikoli ne bi pričakoval, da bom pri svojih 50 letih doživljal propad odnosa z osebo, ki jo ljubim že skoraj vse življenje. Najtežje mi je sprejeti dejstvo, da se s partnerjem medsebojno večkrat prizadaneva… Želel pa bi si, da bi bilo vse ok. Da eden drugemu ne bi prizdejala bolečin. Mislil sem, da je to prava ljubezen. Ampak to ne obstaja. To obstaja le v najbolj idealnih domišljijah. Pravi trajni odnosi zahtevajo konstantno odpuščanje. Velikokrat sem razočaral partnerko, jo pustil na cedilu ko bi me potrebovala, jo prizadel na načine ki si jih sploh nisem znal predstavljati. Ob nepravem času sem izrekel nepravi stavek. Bilo je tudi obratno. Tudi ona me je večkrat prizadela, včasih vmes ni bilo časa zadihati. Tega nisva počela, ker bi bila zlobna, ampak zato ker sva oba človeka, nepopolna, polna napak in zmot. Včasih sva sebična, včasih ne vidiva potreb drugega. Torej tukaj ni šans, da se to ne bi dogajalo. Vprašanje je le, če sta partnerja pripravljena iti skozi to, se naučiti odpuščati, ali je odnos vreden neizogibnih bolečin? Popolni partner ne obstaja, obstaja le partner-človek, za katerega se je vredno truditi. Takšni partnerji ostanejo in rešujejo težave na topel, ljubeč način. Partnerju stojijo ob strani in si pomagajo pri medsebojni rasti. V pravih zvezah včasih trpita oba partnerja.
Ne vem, kdo nam je vcepil mit prave ljubezni, da sta to le med in mleko? Zrel za tožbo.

My heart shines brighter than the Sun. If anyone knew what I have been through and how much I have overcome, they would be shocked. My life has been filled with obstacles, but I’m on a roller-coaster that is only going up, because I’ll never back down. I’m fearless when it comes to protecting the ones I love, and though I am sweet and sensitive, I won’t be afraid to put you in your place if you need it. I have no time for fake friends because my energy is precious. I know what I deserve.

O ti žalost, ki me tako prevevaš. Želim si, da me končno zapustiš. Kolikokrat sem pogoltnil tvojo esenco, da ne bi prizadel drugih, izpostavil sebe. Ko se pojaviš iz temne globine, postaneš neukrotljiva mačka, ki praska in s svojimi kremplji reže po notranji steni mojega telesa. Globoko in neusmiljeno… Hladne zareze se v istem trenutku spremenijo v vročino in spet nazaj v hlad. Ledeni impulzi se tihotapijo v srž hrbtenjače od koder potujejo po celem telesu. Voda zalije oči… Šibke veke ne morejo preprečiti izliva solz. Cmok v grlu postaja večji z vsakim vdihom. Srce je padlo iz ritma. Bolečina v jetrih izvaja desant na želodec, od koder se kapilarno prebija kislina v požiralnik. Stisnjena prsa ne pripomorejo k izboljšanju stanja. Nos je poln… Solza naredi sled od očesa proti ustom. Žalost, slana voda. Lulat!

Žalost, mar to razočaranje prihaja iz tebe ali si ti njegova posledica? Pride jeza, ki prekrije vse neprijetne občutke, povezane s tabo. Mogoče ostaneta le cmok in stiska v prsih. Mnogo manj kot ti. Kaj vse znaš izvleči iz mene. Obrambne mehanizme, ki mi preprečujejo soočenje s tabo. Pridi na plan, da se dokočno pomeriva in pomeniva. Ne bojim se te, prav nič več.

Zakaj se nista mogla zmeniti? Pa bi bilo vse drugače sedaj. Sedaj sta že nekaj časa nono in nona. Pa tako lepe vnuke imata. Lahko sta ponosna in mirna. Dogovorjena.

Upam, da sta na drugi strani našla pravi način. Predvsem ti, ki ti sedaj na tem mestu odpuščam, pojdi v miru. Predolgo te že zadržujem. Oprosti mi, ampak ne znam še prav veliko. Se pa učim. Imam občutek, da bi se lahko še bolj izkazal. In se bom. Najti pravi način. Način, ki nas bo pravilno povezal.

»Bomo potem, jaz grem zdej ven! Čau,« reče, se usede v avto in odpelje. Prepoznam znake užaljenosti, tako pri sebi, kot pri njej. Ne upam je vprašati kam gre, da v njej ne bi podžgal občutka utesnjenosti. Ne upam vprašati kdaj pride? To bi bilo še eno vprašanje, ki povzroči priokus nearomatične kontrole. Raje ne bom nič spraševal. Izvedel bom, ko se vrne.
Do takrat moram pustiti, da kremplji občasno pustošijo po moji notranjosti. Pa saj globoko v sebi vem, da nič takšnega ne počne, ampak moja domišljija je včasih preveč pasja in neukrotljiva.

Bolijo me besede, da se ni nič spremenilo. Očitki, da imam probleme in da sploh nisem nič naredil na sebi. Res se nenehno zapostavljam, se ubijam da pridemo do presnetega denarja, ki ga nikoli ni dovolj… Ne uspem ustvariti občutka varnosti. Obenem me je strah, da bi izgubil delodajalca, zato me neverjetno ubija, kadar nimam zadovoljivih rezultatov. Po mojem želodcu bega stonoga, brez smeri in ritma, sem in tja, dol in gor. Končno se zaleti v požiralnik, kjer se pritrdi in spremeni v kokon. Z vsakim požirkom sline skušam sprati to presneto bubo. A ona se ne da… Počasi raste in zori. Skoraj se že privadim zajedalca, ko se začne premikati. Ne da mi miru…  Lulat! Podam se v boj za denar.

Mine ura. Zazvoni telefon… »Kaj danes bi naredil burek?« me vpraša… »Lahko,« odvrnem… Dogovoriva se, kaj potrebujemo.
»Aha, sedaj nakupi v trgovini in pride,« si mislim. Zatopim se v delo. Skušam ujeti tok, a se zopet pojavi kokon v grlu. Kot da bi dozorel poči, iz njega leze metulj… Duši me, ko razpira svoja krila… Res so lepa, rad bi jih videl, pa naj bo kar bo. V mislih skušam izpihniti metulja… Zdi se mi, da je uspelo, a je v grlu še vedno ostala prazna lupina zasidranega kokona, ki mi otežuje požiranje sline. Kljub temu nekako delam na projektu.

Mineta še dve uri. Ne duha ne sluha o njej. »Sem napačno sklepal, ker nisem vprašal…« se tolažim. Fokus usmerim v univerzum. Počutim se majhnega… Sprašujem se, koliko je v mojih rokah? Boril se bom.

Nekaj mi celo uspe narediti, a mi nekakšna užaljenost na plan vleče jezo in grde misli.

Nisem si upal pristopiti a sem ti vseeeno želel povedati, da sem te vedno ljubil. Včasih premalo, včasih preveč, najbrž nikoli v pravilni meri. Trudil sem se biti popoln, a tega nikoli nisem zmogel doseči. Kljub temu sem imel vedno rad tebe. Nikoli si ne bi predstavljal, da nama bo življenje prineslo takšno lekcijo. Kot da bi umrli se počutim. Spet sem izgubil tistega, ki ga imam rad.

Edinega človeka, s katerim sem bil v življenjskem odnosu, ki je bil moj človek, ki je o meni vedel vse in mi je iz najbolj intimnega dela riti, ki ga niti sam še nisem videl, stiskal mozolj. Ki je pral moje usrane gate. Kateremu sem pomagal počistiti ostanke splavitve najine deklice v tuš kabini. Človek, s katerim sem se lahko počutil kot eno. Našo družino sem videl kot nas, naju pa kot naju. Jaz sem vedno govoril »bomo/bova« ti pa si govorila »bom«.  

Potreba po sestajanju z drugimi moškimi se mi je zdela čudna, saj jaz podobnih potreb nikoli nisem čutil. Dobival sem občutek manjvrednosti, da ne zmorem zadovoljiti tvojih potreb. Tvoje nenehno nezadovoljstvo je v meni vzbujalo strah pred izgubo, frustracije. Tvoj način komunikacije me je ubijal, bolel, spraševal sem se kaj delam narobe. V meni se je rojeval človek, ki ga ne marava, kar je kot kaže ubilo najino zvezo. Parkrat si mi rekla, da si boš našla nekoga drugega, uuuf kako me je to bolelo. Moja sposobnost mikro skeniranja trenutne situacije in izdelovanja zgodb mi pri tem ni pomagala. Na koncu je šlo vse v prazno. Nikoli nisem želel, da bi ti moja ljubezen predstavljala breme. Žal mi je, da sva se tako čustveno izčrpala. Hudo mi je, ker med pogovorom iz preteklosti vlečeš le stvari, ki so te motile. Vse lepe stvari nimajo nobene teže.

Praviš, da ima posledice tudi Liam. Meni pa se zdi tako boljši od tega, kar bi si lahko zamislil. Neverjeten je… Da bi le tako ostalo. Odrasel je v družini, kjer sta se starša imela rada. Ali pa sem jaz dojemal napačno?

Enkrat si mi rekla, da ko se nisva bila skupaj, si si ful želela biti z mano… Pa magari bi se samo enkrat pofukala. Takrat mi ni zazvonil alarm. Žal mi je, da sem te s seboj peljal skozi osebno katarzo. Nisem se zavedal, kaj šele znal.

Res upam, da se imaš dobro in uživaš. Čeprav si nočem priznati, me neumorno grize misel: »Pa kje je zdej, sej je rekla da gre samo do trgovine? Zdej bi se že morala javit. Zakaj mi ni povedala kam gre zares?

Resnico, tudi če mi ne paše. Zakaj je nisem upal vprašat kdaj približno se vrne? Zihr se s kom dobiva…«
V meni je ta trenutek ravno tisto, česar ne maraš. Tudi jaz ne maram tega. Tako kot nate, tudi name to zelo slabo vpliva. Sam pri sebi voham nezaupanje. Fujmene, od kje meni takšne hodijo? Pa mi upade samozavest, postane me ful strah. Strah pred izgubo naju, tebe, vsega skupaj. In potem sploh ne morem več trezno razmišljat. Res sem psihopat.

Prosim malo mi pomagaj. Čisto malo rabim…

Res ne štekam nič…

»Loči se!«… A se ti zdi to primerna izjava? Kot kaže ti je vseeno.

Tudi meni počasi postaja vseeno. Dogaja se to, česar sem se bal. Moja čustva se obračajo. Ne morem te imeti rad, če ne ceniš mojega truda in namesto podpore ves dan sodeluješ na socialnih omrežjih in igraš igrice. Potem pa od tebe slišim, da smo kot zombiji. Za kosilo poskrbiš, da se ti ni potrebno ukvarjati s tem. Ko se, se ne veliko. V najboljšem primeru poskrbiš za res dobro solato. Tvoji psi jedo bolje od nas. Sama se nikoli ne motiš, moti te kadar ti nekdo želi povedati kaj koristnega. V trenutku se zdereš in razpizdiš, v naslednjem trenutku s sosedom govoriš sladko in zapeljivo. Te povabim na sprehod (ali sladoled) pa se ti ne ljubi, v naslednjem trenutku pride sosed in greš z njim na sprehod. Pa te včasih s takega sprehoda ni dve, tri ure. Vrneš se, se narediš malce sladko in greš naprej. Mož te s svojo prisotnostjo nenehno opominja na to, da si tudi mati in žena. To te zelo živcira, saj moraš za nami čistiti in prati naše perilo. Pa dajati v sušilec in iz njega… Za vikend ali družinske praznike, ko pričakujem da bomo skupaj, se dogovoriš za preživljanje časa s prijateljicami itd. V hribe z družino nočeš. V gozd niti, saj so klopi… To, kar rada počneš je večinoma izven ožjega družinskega kroga. Prosil sem te da mi na list papirja napišeš vsaj pet stvari, ki se ti zdijo zabavne in bi jih rada počela, pa nič. Si pa vmes napredovala sedemnajst nivojev pri igrici in dobila triindvajset novih prijateljev na facebook-u.

Ko pomislim na vse skupaj, mi je ful žal časa in truda, ki sva ga vlagala v to, kar je nastalo sedaj. Vidim le nesrečno ženo, nesrečnega moža in zmedenega sina.

Pa tako lepo sva peljala nekaj časa.

Noče me. Kok me to boli, peesda… Zlomu se bom. Nč lepga ne vidm. Tunel, na konc pa tema.

»Nada« ja, mogoče po špansk. Obupan sm, nobenga v bližin, sam.

Pa kako mislš to? Kako boš? A jest res nimam nobene vloge pr ns. Pa valda ne boš bol srečna brez mene… A se ne bi rajš skupi postarala. Tko, ko sm zmeri mislu. Pol pa potres… Vse se ruš, vsak kamn, k pade, boli k svina. Koji kurac mora to tok bolet? Mogoče je zame itak bolš, da se ne postaram več. Ka pa ma svet od mene? En potrošnik, ki uničuje planet.

Na konc je še zmeri tema. Potoki žalosti in obupa. Reže ful globoko, brez filinga… Brez anestezije…

I am such shit. Loosing everything I love and have. My beloved ones. I thought I was a rich man. Such a beautiful wife and such a brilliant son. A son I can really be proud of. Liam, stay that way. Be nice to your mom, she loves you very much. She deserves all the best. I can’t offer her what she wants. I am a real piece of shit… Dreaming of better future. Such an idiot. I’m broken inside , something cracked and I don’t know how to fix it. I’m going mad, slowly but constantly. I am about to loose everything I have left. Who buries those, who don’t have anyone? Who lights a candle in their memory? Without your interaction I am becoming empty… Empty shell with dying feelings. The rational part doesn’t help at all.

I want to make you happy. So if it would be better for you to be alone, I’ll leave you alone. I won’t be around to see you happiness. But I promise I’ll always be watching for you from the sky. You, Liam and your beloved ones. I love you all, no matter what, nobody can take this away from me. Ever.

My dreams are worthless. No perspective, no bright points… Too many bad memories are ruining our beautiful family. I am not worthy of you. I wish you all the best. Hope you will blossom.

Da bi mi nazaj zrasla jajca. Da bi znal bolje osrečevati tako sebe kot bližnje. Da bi bil spet svoboden, brez odrekanj, polaganja računov in prilagajanja slabšim opcijam, poslušanja očitkov. Da bi lepo skrbel za tiste, ki me motivirajo in v meni iščejo vrline in najdejo vrednote pravega pionirja. Da bi znal ostati močan tudi v najtežjih trenutkih in da bi znal instantno izraziti svoja občutja. Da me ne bi tako močno gnal moj primitivni moški nagon, temveč da bi znal bolje prisluhniti svobodni izbiri vsakega bližnjih. Da bi znal še bolje slediti pravičnosti in bi pravočasno opazil stisko bližnjega. Da me moja empatičnost ne bi toliko osebno prizadela, ampak bi jo znal obrniti v pomoč potrebnemu. Da bi ostal zdrav in pri močeh.

Zate si želim…

Da bi bila spet svobodna in neobremenjena, neomejena. Brezskrbna in vesela, polna energije, drznosti in obenem neizmerne simpatičnosti. Da bi dihala s polnimi, zdravimi pljuči in osončenim obrazom. Da ti nihče ne bi povzročal neprijetnih občutkov. Da bi našla način, ki bi te pripeljal do osebe, ki te brezpogojno sprejema, obožuje in razume, ki bi zate naredila ravno toliko kot si želiš. Da te ne bi kdo spotoma izkoristil ali zlorabil, po nepotrebnem prizadel. Da bi pač našla nekoga, ki se do tebe ne bo vedel idiotsko kot jaz in v tebi ne bo zamoril duha male deklice, ki išče svoje sanje. Da bi se znala opravičiti. Da bi ti neizmerno uspelo. Da bo ostala zdrava in pri močeh.

Za odnos si želim

Da ostaneva prijatelja. Da skušamo čimbolje izpeljati odnos z Liamom.  

Imel je vse in nič. Njegova ljubezen do življenja se je umikala obupu, čeprav se ga je vedno izogibal. Črna luknja je rastla in počasi požirala njegov želodec. Vse kar je spravil vase je hotelo ven, stran od črne luknje. Ona pa je rastla in pekla, žgala in požrla vse v njeni bližini. Črevesje je počasi začelo ugašati, ječajoč pod pritiskom od zgoraj.

Vse grdo se je znašlo v njem, vsa mizerija, samopomilovanje in občutek nemoči. Fuj, kakšna nesnaga.

Pa neustavljivi napadi žalosti, kot otrok, ki se ne zmore zadržati.

Morda pa je to znak tega, da si ne zasluži. Ledena plošča je debela in hladna. Koliko vode bo iz nje, ko se stali? Kam bo stekla? Podobna zgodba se je že odvila. Tokrat sredi najlepšega. Kakšna škoda je vsakega izgubljenega dneva… Au…

• Vse lepe trenutke in dogodke v najinem skupnem življenju
• Ljubezen, ki si mi jo nudila
• Čudovitega otroka
• Vse objeme, poljube in intimne stike, ki si mi jih nudila
• Tvoje nasmehe in veselje
• Masaže in božanja
• Da me pocukaš za bradico
• Zaupanje in zvestobo, ki mi jih izkazuješ
• Da prenašaš moj včasih odsoten odnos
• Da bolje spoznavam samega sebe
• Pomoč pri moji duhovni rasti
• Hrano, ki mi jo pripraviš
• Učenje o vedenju psov in pravilnem ravnanju z njim
• Poštenost in direktnost
• Aromaterapije in širitev znanj na tem področju
• Pospravljeno in čisto stanovanje
• Da poskrbiš za mesečne račune v zvezi s hišo
• Čista in urejena oblačila
• Občutke, ko se uležem v svežo posteljo, ki jo pripraviš
• Da si super moderna mama, ki jo ima otrok neizmerno rad

Majhna in navihana, zelo direktna in neusmiljena. Vedno prepričana v to kar počne, pripravljena na boj do konca. Komunikativna in prodorna, sladka in kisla. Ženska akcije in reakcije.

Malce izgubljena, rada pomaga drugim.

Prepušča se negotovosti, razmišlja o jutri in jo je strah. Kompromisa na njenem meniju ni moč najti.

Rada gre tja, kjer se kaj dogaja, kamor teče voda. Hitro naveže stike in nedolžno flirta z vsemi. Svojim bližnjim privošči najboljše, a jo obenem podzavestno grizlja črviček zavisti.

Blagor tistim, ki so v njenem varstvu. Piše se jim vse najboljše.

Ko eksplodira, je neverjetna in ne izbira sredstev. Včasih eksplodira brez pravega razloga. Takrat je najbolje biti tiho in poslušati kaj je na tapeti. Pa počakati, da se kemija uravnovesi, telo umiri.

Zasluži si vso pozornost, a jo včasih želi izsiliti.

Vse to in še veliko več je bila moja ljubezen.