Hladno je, bolj kot sem bil vajen. So moje meje zarezale pregloboko v njeno svobodo? Komunikacije ni več. Ne zdi se ji fer, da mi ni všeč če se z nekom dogovori za zmenek. Ni mi všeč niti to, da ponoči z drugimi tipi klepeta po socialnih omrežjih ali sporočilih, meni pa reče da je utrujena, ali da ne more zdaj. Niti mi ni všeč to, da na svojih socialnih profilih nikjer ne omenja mene, njenega dolgoletnega partnerja, ki sem ji vedno stal ob strani in se postavil za njo tudi takrat, kadar ni imela prav. Da bi imela objavljeno kako skupno fotografijo z mano, tega ni. Karakter? Njena potreba po zunanjih potrditvah je tako močna, da bo uničila najino dolgoletno zvezo. Itak je že večkrat rekla, da njej ni ok v tej zvezi. Najbrž noče takšnega kot sem jaz. Tako zastarelega in tradicionalnega, ki jo brezpogojno ljubi. Želi si nekoga, s katerim bo, obenem pa tudi ne bo, da si lahko pusti odprte kake dodatne opcije. Nekoga, ki bo do nje nesramen in nasilen. Ta spoznanja so meni zelo boleča.
Utrujen sem od stanja toplo-hladno. Ko se že nekako pokaže, da bova sfunkcionirala, ona spet najde nek nov problem, nekaj kar ji pri meni ni všeč… In spet pademo v hlad. Vzorec, ki se nenehno ponavlja, kaže v smer, kjer midva nimava nobenih šans. Jaz še vedno iščem potencial, ona pa slabe lastnosti.
Dovolj imam tega, da namesto opravičila dobim gaslight. Dovolj imam ljudi, ki za svoja zavržna dejanja ne prejemajo odgovornosti, ampak servirajo izgovore, ki urejajo njihove samorefleksije.
“Skupaj” živiva le še zaradi Bee… Je rekla, da bo šla, ko Bea pogine. Da mora ostati zaradi nje (ne zaradi mene). Potrdila je moje dolgoletne občutke, da sem manj vreden kot družinski pes. Res mi je hladno.