Druga najgrša izjava, ki mi je bila namenjena v življenju. To vprašanje mi zdaj ne da več miru. Vseeno mi je za vse drugo. Zanima me le še to. Ves fokus, ki sem ga usmerjal v odnos, sem preusmeril v to na videz preprosto izjavo, ki je v meni zvenela kot vprašanje. Žal je nikoli nisem mogel tega neposredno vprašati. Ko je bil oče še živ, se tega tudi nisva nikoli pogovarjala. Bolj sva se objemala, spomnim se, kako me je vedno prijel v roke in dvignil k sebi. Potem sva se malo bockala z besedami. A o tem, kaj se je zgodilo, se nisva nikoli pogovarjala. Žal mi je, da tega ne vem, najbrž P***a to ve bolje.
Ne bom pisal o mojem egu, ne bom pisal o tem, kako sem se počutil osramočen in ne bom pisal o tem, da sem izgubil nadzor. Pisal bom, ker me boli, da sem P***o prizadel. “Isti si!” se je slišalo v mojih možganih. Zavedam se, da je očeta vodila neregulirana impulzivnost, na koncu je s tem povzročil uničenje moje varnosti. In me nato impulzivno zapustil še on. Globoki odmev P*****e izjave je zarezal vame, kot bi mi nekdo razparal srce. K sreči so mi ostali možgani, ki mi pravijo: “Nisi isti. Prekinil si to linijo. Ti si poln refleksije in obžalovanja, zavedaš se posledic, še preden se česarkoli lotiš… Želiš si, da bi te razumeli.” Razumem in čutim, da imam neozdravljivo rano, a vendarle obstajajo majhne iskrice možnosti, ki bi mi to rano morda pomagale zaceliti.
Nočem je več tako prizadeti. Poskrbel bom za to, da bom postal bolj varen človek. Z njo ali pa brez nje.