Teden umika mi je nekako koristil. Ugotovil sem, da bi lahko živel tudi brez nje. Brez čakanja na to, ali me bo spustila k sebi ali ne. Brez čakanja na to, da bi bila z menoj iskrena. Da bi mi znala v obraz povedati kaj jo muči, da bi v meni našla oporo in mir. Sprehodi po novem okolju so mi nadvse pasali. Pretaknil sem vse, kot nek turist. Stisnilo me je, ko sem šel mimo Hotela Marina, se spomnil na poroko… Pa na vse savne… Skoraj sem se obrnil, potem pa sem si rekel, da ko jebe, ne bom se cel lajf izogibal tega kraja. Kot se ne bom več izogibal svojega doma. To je moj dom, v njem si lahko najdem svoj mir, pa če bova skupaj ali pa narazen. V bistvu mi je postalo vseeno, kaj dela. Iz tega ne bom več delal svojih problemov. Še vedno nekako ne razume, kdaj prestopa moje meje… Kažejo se pretekli vzorci, drobci neiskrenosti in prikrivanja. Dobim občutek, kot bi jo bilo sram povedati. Meni, ki bi jo poslušal in je ne bi obsojal. Ki sem ji vedno predan. Škoda. Pa naj ima svoj brezskrbni egocentrični lajf, če si ga tako želi. Delno jo razumem, ampak jaz ne morem biti njen terapevt, morda sem lahko le sebi. In vidim, da mi gre dobro od rok. Svoboda mi koristi. Imam mir. Sicer jo zelo pogrešam, ampak mislim da ji je vseeno dobro uspelo. Mislim, da me je tokrat odrinila dovolj stran, da ji ne bom več utrujal. Jaz bom delal svoje stvari, v katerih uživam, počasi bom pozabil na vse skupaj. Odločil sem se, da ne nameravam več živeti v nevednosti in pričakovanju ali bo ali ne bo. Nimam več energije, da bi čakal dobre dneve. Po 3. mesecih sem se nekako odcepil, jo izpustil, čeprav sva vmes imela par ljubezenskih. Daleč od tega, da je ne bi imel rad ali da mi ne bi bila všeč, ampak nekako si ne pustim več trošiti dragocene energije tam kjer gre v prazno. Izbral sem mir namesto čustvenega kaosa.
Sobota, moj dan se vrti okoli kostuma. Klobuk me zajebava, noče se zlepit, a ga na koncu le ukrotim in dodelam do konca. Izgleda odlično. Dokaj hitro končam tudi ostale stvari, palico, voodoo lutko, okraske… Izgleda da best. Kot sem si želel… Z Juretom se spokava, vzameva vse za dokončanje mask pri Minji.
Pri Minji je veselo, praznuje rojstni dan, ki ga je imela že pred časom. Jaz spijem celo prisrčnico in se grem mazat… Ko pridem nazaj vsi pohvalijo, da sem super maska… Vesel sem. Rahlo pijani letimo v Hangar na punk… Ura je že pozna.
V Hangarju ujamemo zadnja dva benda. Dobro je bilo… Vmes, po nesreči Andražu pošljem black video, s punkom v ozadju. Haha, kera budala sem. Zadnji bend je se izkazal, a končal prehitro… Ob 00.30 smo že na poti v Canavo… 7 folka v avtu, Jure, Minja, Biserka, Jakovova mama pa pevec Dance Mamblita, še en model in moja malenkost. Uf pred Canavo malo avtov. Slab znak… Na vratih nobenega poznanega, notri skoraj prazno… Napolnemo plesišče, uživamo. Jaz jim ponudim mdmo, pa se noben ne brani. Uživam v prvi vrsti ob levem zvočniku, ko se mi približa mlado dekle, me ful gleda in pleše pred mano. Stopi do mene in me vpraša kaj sem… Povem ji, da sem Voodo čarovnik, prikima, se mi nasmeje in me z roko poboža po licu… Ustrašim se in umaknem. Vpraša koliko sem star… Odvrnem, da preveč… “Kaj? Preveč?” se zasmeje in pleše naprej. Ona ima 19. Ves čas me gleda v oči, jaz plešem in mirno opazujem. Obrne se stran od mene, se mi čisto približa z njenim telesom, obrne glavo nazaj in me z nasmeškom na obrazu gleda. Miga z ritjo sem in tja, vsake toliko se zadane obme. Fak ne morem verjeti. Kako me je napalila, z njenim plesom in nastavljanjem. Kljub temu ohranim vlogo uglajenega poročenega gospoda, le opazujem in in uživam v predstavi. Potem naredi selfie, zavrnem da bi si izmenjala telefonski številki. Kmalu izgine neznano kam.
Mi uživamo v glasbi, plešemo… Jaz prižgem smotko in skoraj v istem trenutku pred sabo zagledam vratarja in še enega mladca. Vratar me gleda kot policist, mi iz rok iztrga smotko in me izvleče ven. Zunaj pred mano strga smotko in jo pohodi, me nasilno zrine izven ograje in se s čifurskim naglasom dere: “Ti nimaš več vstopa! Kje si videL da se v kLubu kadi đoint?” Jaz sem bil popolnoma miren, rekel sem mu da povsod po svetu, rekel sem mu tudi, da razumem da opravlja svoje delo, ampak da obstajajo primernejši načini za ravnanje s starejšimi, sploh če niso kalili reda in miru. Ni razumel. Drugega mladiča, ki je kokodakal v prazno proti meni in se skušal fizično spraviti name, sem naložil z mislijo, da bo od jutri naprej nesrečen, da mu ne bo več stal… Res je postal nesrečen… Čez 10 min se mi ves bled prišel opravičiti in ni ponujal roko v znak sprave. V redu je fant, nič ti nočem.
Pred ograjo Canave 15 ljudi, ki jih ne spustijo not. Konec je… Ura pa niti 4. Kmalu vratar ven prižene še ostale… Konec! Jebena Canava.
Gremo domov. Na after k Juretu… Pridruži se nam še skupina, en par in dva tipa iz Pule. Plešemo, oni smučajo, jaz spet malo pijem. Kadimo in uživamo. Lep after, do sredine dneva rajamo. Mene na balkonu premaga sonce in kar naekrat se zbudim, pokrit, z jointom v pepelniku, muzika na ful. Nobenega nikjer. Haha… Grem na kavč. Zbudim se polomljen. Že ves teden spim na kavču. Izgleda, da to le terja svoj davek.
V nedeljo zvečer sem se vrnil domov… V sobo. Žena nič. Nobenega objema, ljubčka ali dotika. Še vedno ni znakov, da bi še kdaj bival v spalnici. Zdi se mi, kot bi se me bala. Res neprijeten občutek. Težave, ki ne upoštevajo mojih mej so ostale. Sicer se zaradi tega ne mislim sekirat, ampak mislim da potrebujeva popolno iskrenost in na tak način nimava pravih možnosti za ponovno vzpostavitev partnerstva. Šele, ko sem ji nerodno povedal za tisto devetnajstletnico, ki me je oblegala v Canavi, je tudi ona povedala da ji je nekdo skušal dvoriti, ona pač pleše. Bojda jo je kmalu zmotilo to, da mu je bilo ime Marko. To sem razumel, kot da je bilo dobro, da ni bil Franko al pa Jože, ampak vem da ni bilo zares tako. Vesel sem, da se je imela dobro, da me ni pogrešala. Žal mi je le, da nisem videl sporočila ki mi ga je poslala, ko je bila v stiski.
Spal ko bebica. Zadovoljen. Doma.