“Prideš k meni?” me je vprašala.
Navadno grem, saj je moja partnerka. Zadnjič me je, ko sem se ulegel poleg, povabila še bližje. Potem je položila njeno glavo in levo roko na moje prsi… Stisnila se je k meni. Uuuf. V tistem trenutku sem se spomnil, kako je bilo včasih, ko me še ni zavračala in je v meni videla moškega, jaz pa sem v njej videl žensko. Lepo je bilo, pa naj kdorkoli reče kar hoče. Tega ne morem zanikati ali pozabiti.
Dandanes se ne vidiva več tako. Nisem več mož, ona ni več žena. Postala sva sostanovalca, dobra prijatelja, ki ne znata več na novo vzpostaviti ljubezenske zgodbe. Pavšalni weekend love se ne zgodi vsak vikend. Občutek imam, da počasi oddaljujeva vse bolj, namesto da bi se zbliževala. Pozdravljava se kot dva sodelavca, živiva vsak v svojem mehurčku. V “najini” spalnici nisem normalno spal že skoraj 3 mesece. Čudno mi je, ker je doma nek čuden mir, prej pa je bil kaos in nemir. Včasih se spozabim in jo skušam objeti ali poljubiti, pa ni navdušena, ne zmore.
Lepo je bilo, dokler sva zmogla.