Uspelo je. Po dobrih četrt stoletja sva uspela prekiniti najino rutino, varnost in toplino. Že dobra dva meseca spiva ločeno, vsak v svoji sobi, pogovarjava se le najnujnejše. Za vikend poskrbiva, da se imava lepo, a tega ne morem šteti kot partnerstvo. Oba pijana, končava z orgazmi. Potem pa standard, vnetje mehurja, bolečine, antibiotiki, slaba volja pri njej, jaz se počutim krivca za to. Zdaj sva že dva vikenda zaporedoma ločena. Prejšnji vikend sem imel obletnico Gimnazije, pa je rekla, da je vesela ker grem, da bo lahko malo sama. Da si oddahne od mene. Ni mi jasno, saj se sploh ne druživa. Sem pa dobil njen dober BJ, ko sem se vrnil. Ve, da imam to ful rad in da s tem spuca napetost iz mene. Od sedaj naprej pa kot kaže vzdržnost. Bom videl koliko časa bom jaz to lahko fural, glede na to da sem zdrav moški, poln kreativne seksualne energije, ki mu še vedno stoji in ne bi rad zavrgel nobene preostale erekcije. Sostanovalka ima še vedno navado, da kar izgine, ali pove neko polresnico, pusti odprte konce in potem izgine. Vzorci se ponavljajo. To niso napake, to so zavestne odločitve, ki so že prerasle v vzorce. In ti vzorci gradijo njen karakter. Kar slabo mi je, ko gledam samega sebe, kako pustim da se mojih mej ne upošteva. Pa pogovarjala sva se o tem, si dala možnosti. To vidim kot nek čuden odnos, v katerem zame ni prostora. Tega res ne morem označiti kot zdravo partnerstvo. Ne spomnim se, kdaj se mi je zadnjikrat nasmejala. Močno opazim, čutim in cenim njen trud, oba se trudiva. Težko mi je, ker jo tako malokrat vidim veselo. Nehal sem riniti vanjo, pa se mi ne zdi, da delam prav. Skrbi me pač. Zdi se mi tako osamljena in zapuščena. Nesrečna. Ampak naučil sem se, da jaz ne morem biti odgovoren za njena čustva, imam svoja, za ta sem res odgovoren.
Zgodijo se vikendi, ko greva s sostanovalko skupaj žurat. Napijeva se, delava se da sva se ravno spoznala in zgodi se nama da greva skupaj tudi na sprehod in kavo. Včasih se tudi dobro kresneva. Oba še vedno nosiva enaka prstana.
Dolgo sem skušal, da sem na koncu spoznal, da odnosa ne morem rešiti sam. Ne zmorem biti bližina in razdalja hkrati. Ne zmorem se krčiti, le zato da bi ostal.
Dej mi že mir enkrat. Sostanovalka. Pojdi že nekam po ta svoj prostor, ki ga rabiš in me nehaj dušiti s tvojimi manipulacijami. Pusti me drugim.