Ta občutek, ko se zaveš, da nikoli ne boš dovolj. Ta je močan. Prekrije vse lepo kar si si ustvaril v svoji butasti glavi. Nekako stiska v grlu, niti želodec ni olimpijski, glave da niti ne omenjam. Počutim se kot poraženec, nekdo ki ne zna, ki nima pojma kako stvari tečejo. Ni je, a bi si jo bolj kot karkoli drugega želel ob sebi. To se ne bo nikoli spremenilo. Nikoli ne bom dovolj. Ampak… Morda nekje obstaja nekdo, ki me bo znal sprejemati tako, kor sem narejen, vse življenje sem mislil da si to ti. Nikoli ti ne bom dovolj. Boli, ampak vem zaradi tega ne bom umrl. Živ sem.