Zadnji\u010d me je Aco vpra\u0161al, kako sem, kako se spopadam s to te\u017eavo, s tem nepotrebnim prekletstvom. Odvrnil sem mu, da tega ne dojemam ve\u010d kot prekletstvo, ampak kot darilo iz vesolja, nekak\u0161en blagoslov. Uspel sem se iztrgati iz krempljev neustrezne samorefleksije, postal sem bolj samostojen, misel na razpad zveze me v tem trenutku ne boli. Svojo sre\u010do najdem v sebi. Notri. Ne zunaj. Tega zunaj ni. Zunaj so le potrditve drugih, ki pa meni dandanes ne pomenijo ni\u010d ve\u010d. Vem, da spro\u0161\u010danje prijetnih hormonov nima nobene zveze z dejanskim stanjem. Sploh pa danes, ko so si vsi \u017ee prebrali kratke verzije priro\u010dnikov flirtanja in chattanja, takoj jih zavoham. Le kak je njihov namen in smisel? Izgleda sem se med samo povzro\u010danim trpljenjem nau\u010dil bolje opazovati. Morda sem postal malce bolj tih, raje poslu\u0161am kot govorim. Naenkrat sre\u010dujem kup ljudi, tako znanih kot tudi novih, vsi bi se nekaj pogovarjali… Mi morda na \u010delu pi\u0161e “free shrink”? Ni, da mi to ne bi bilo v\u0161e\u010d, nisem pa strokovno usposobljen.<\/p>\n\n\n\n
Zadnji\u010d mi je 88-letna gospa \u017d na pokopali\u0161\u010du izlila njeno du\u0161o. Povedala mi je, da se je po 65 letih zakona, mo\u017e naenkrat odlo\u010dil, da bi se rad lo\u010dil. Odselil se je. Kasneje zbolel in po 2 letih spet obnovil dolgoletno zvezo. Wtf, ostal sem neverjetno presene\u010den in za\u010duden. Gospa sploh ne ve, kako mi je raz\u0161irila pogled. Pospremil sem jo do njenega doma, bila je neverjetno sre\u010dna, da sva se spoznala, na koncu je rekla da bo molila za nas. Kar solzice so mi pri\u0161le… <\/p>\n\n\n\n
Na sprehodih se vedem kot turist, ki prvi\u010d spoznava okolje. Na piranskem obzidju sem se tako enkrat zadr\u017eal kar nekaj \u010dasa. Tam gor ti vsiljive misli odpihne samo od sebe. Poistovetil sem se z okoljem, saj sem v sebi imel ob\u010dutek, da stojim na samem robu meni znanega. To znano in bole\u010de. Zamislil sem si, kako v mojem ob\u010dutku stopim reko roba znanega, preko strahu, za\u010dnem padati a med padanjem mi pri\u010dnejo rasti krila, ki sem jih izgubil v znanem. Spet imam ob\u010dutek, da znam leteti. <\/p>\n\n\n\n
Tisto, kar me je neverjetno te\u017eilo in mi kradlo fokus, je izginilo… Niti se ve\u010d ne spomnim, kaj vse je to bilo. Hvala vesolje. <\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
Zadnji\u010d me je Aco vpra\u0161al, kako sem, kako se spopadam s to te\u017eavo, s tem nepotrebnim prekletstvom. Odvrnil sem mu, da tega ne dojemam ve\u010d kot prekletstvo, ampak kot darilo iz vesolja, nekak\u0161en blagoslov. Uspel sem se iztrgati iz krempljev neustrezne samorefleksije, postal sem bolj samostojen, misel na razpad zveze me v tem trenutku ne […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"inline_featured_image":false,"footnotes":""},"categories":[35],"tags":[],"class_list":["post-2063","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-vsiljive-misli"],"yoast_head":"\n