Danes sem spet zapadel v vprašanje, ki je dejansko namenjeno meni. Ali si jaz zares želim iti naprej po skupni poti? Ali pa sem morda radoveden, kaj bi se zgodilo če bi se dokončno ločila?
Ne verjamem, da se zbližujeva. To, da me je porinila stran, kot neko nepomembno opcijo, to je zelo bolelo… Sedaj me ne boli več toliko. Vem kdo sem in kaj zmorem. Za to ne potrebujem več potrditve, čeprav sem po njej večkrat hrepenel. Sem prijazen, droben in nežen človek, kar pa ne pomeni da sem neka nemočna zguba. Vedno bolj mi je jasno, da lahko grem naprej tudi sam. Saj nisem nek bednik, kot me trenutno vidi. Ravno se uspem malce distancirati, pa me po enem mesecu začne spraševati, če bi bil za to, da bi še seksala. Da si sploh ne more predstavljati, da bi šla s kom drugim. Napisal sem ji, da je nikoli nisem zavrnil. Saj sem ful potreben, z veseljem bi… Nisem prepričan, da je to dobra ideja. Morda pa bi s tem vse razrešila? A dvomim, da bom jaz stopil v spalnico. Meni je tega v zadnjem obdobju itak hudo manjkalo, tako da sem se nekako odvadil. Naenkrat se je vse spremenilo. Njeno telo je nehalo govoriti z mojim. Njen obraz se je rahlo obrnil stran, ko sem ga želel poljubiti. Ko sem se v postelji želel stisniti k njej, se je nekako skrila vase, njeno telo je otrdelo. Zdelo se mi je, da je jezna. Vsak dan je bil vsaj en nepotreben izpad, ki me je popolnoma odvrnil od misli na to. In enkrat, ko sem opazil, da je drugačna, tega nisem več mogel odpaziti… Očitno sem posvečal preveč mojega fokusa v to, da bi bila ona zadovoljna, nase pa sem popolnoma pozabljal. Obenem ji tega nikoli nisem znal povedati v obraz. Preveč mi je bilo do tega, da je ne bi razburjal.
Sedaj sem odrinjen, če gledam iz njenega vidika… Če gledam iz mojega, sem na svojem mestu.
Vem, da obstaja. Ki bi zame v svoji duši naredila dovolj prostora, brez da bi za to moral prositi. Ki me ne bi poniževala in mi vzbujala občutka, da sem neumen. Ki bi mi govorila resnico in ne bi potrebovala laganja, prikrivanja. Ki ne bi odpirala vrat najinega odnosa in notri spuščala zunanjih. Ki se ne bi vedla, kot da je samska in ne bi potrebovala zunanjih potrditev, ampak bi bila zadovoljna s tem, kar imamo. Ki bi se z njo lahko pogovarjal ure in ure. Ki bi znala razbrati in izpolnjevati moje potrebe. Ki bi ji ponudil svojo roko, ona pa bi jo prijela, ne umaknila. Njo bi z veseljem vodil naprej in skrbel zanjo. Želim si, da bi to bila ona. Vem, da obstaja…