Ampak ne vem, če sem jaz pripravljen na to?
Meni seks brez ljubezni ne pomeni kaj dosti. Seks brez, da bi se potem lahko stisnil k ljubljeni osebi in ostal z njo povezan v eno. Da naslednji dan želi ohraniti distanco “brez obveznosti”… Nikoli moje ljubezni do nekoga nisem smatral kot obveznost. Ampak očitno me je moja vzgoja v tradicionalni družini poškodovala tako močno, da ne sodim v moderni svet. Saj paše fuk ja, ampak to meni ni to. Fuk, ki izgleda kot navaden artikel v supermarketu, to pač meni ni vredno imena fuk, jebiga. Tako naj fukajo ostali, ki nikoli niso spoznali drugega kot mehanično gibanje in sprostitev oxy+dopamina, ki fukajo iz lastne samopomebnosti in narcisoidnosti. Skrivnost dobrega fuka jaz vidim v povezanosti tudi na drugih nivojih, telo imamo v uporabi le začasno… Saj ne, da me ne bi fizično rajcala, daleč od tega, požrl bi jo, celo, od zgoraj navzdol, počasi, da bi jo metalo in bi me potem končno prosila, naj ga dam že not. Tudi tokrat sem fukal iz ljubezni, čeprav je bila tudi potreba neverjetna.
Na drugi strani probam razumeti, da sem jo jaz oropal njene mladosti in brezskrbnosti, ki jo je takrat premogla. Pripeljal sem jo tako daleč, da v meni vidi človeka, s katerim ne more živeti. Človeka, ki je odgovoren za njene tegobe in težave, odrekanja in podrejanja. Škoda, kdo bi si mislil, da bo to sedaj udarilo ven na tak način. Skušam razumeti, zakaj me ima raje na distanci, kot v bližini. To nekako skušam sprejeti, a se obenem počutim kot pes, ki so ga zaprli stran, v pesjak, da ne bi motil vsakdanjega življenja.
Pes, ki se bo slej kot prej spomnil svojih korenin, ko je bil še pravi divji volk.
Takšen odnos mi ne daje občutka minimalne varnosti, ki si je želim.