Res ne štekam nič…
»Loči se!«… A se ti zdi to primerna izjava? Kot kaže ti je vseeno.
Tudi meni počasi postaja vseeno. Dogaja se to, česar sem se bal. Moja čustva se obračajo. Ne morem te imeti rad, če ne ceniš mojega truda in namesto podpore ves dan sodeluješ na socialnih omrežjih in igraš igrice. Potem pa od tebe slišim, da smo kot zombiji. Za kosilo poskrbiš, da se ti ni potrebno ukvarjati s tem. Ko se, se ne veliko. V najboljšem primeru poskrbiš za res dobro solato. Tvoji psi jedo bolje od nas. Sama se nikoli ne motiš, moti te kadar ti nekdo želi povedati kaj koristnega. V trenutku se zdereš in razpizdiš, v naslednjem trenutku s sosedom govoriš sladko in zapeljivo. Te povabim na sprehod (ali sladoled) pa se ti ne ljubi, v naslednjem trenutku pride sosed in greš z njim na sprehod. Pa te včasih s takega sprehoda ni dve, tri ure. Vrneš se, se narediš malce sladko in greš naprej. Mož te s svojo prisotnostjo nenehno opominja na to, da si tudi mati in žena. To te zelo živcira, saj moraš za nami čistiti in prati naše perilo. Pa dajati v sušilec in iz njega… Za vikend ali družinske praznike, ko pričakujem da bomo skupaj, se dogovoriš za preživljanje časa s prijateljicami itd. V hribe z družino nočeš. V gozd niti, saj so klopi… To, kar rada počneš je večinoma izven ožjega družinskega kroga. Prosil sem te da mi na list papirja napišeš vsaj pet stvari, ki se ti zdijo zabavne in bi jih rada počela, pa nič. Si pa vmes napredovala sedemnajst nivojev pri igrici in dobila triindvajset novih prijateljev na facebook-u.
Ko pomislim na vse skupaj, mi je ful žal časa in truda, ki sva ga vlagala v to, kar je nastalo sedaj. Vidim le nesrečno ženo, nesrečnega moža in zmedenega sina.
Pa tako lepo sva peljala nekaj časa.