O ti žalost, ki me tako prevevaš. Želim si, da me končno zapustiš. Kolikokrat sem pogoltnil tvojo esenco, da ne bi prizadel drugih, izpostavil sebe. Ko se pojaviš iz temne globine, postaneš neukrotljiva mačka, ki praska in s svojimi kremplji reže po notranji steni mojega telesa. Globoko in neusmiljeno… Hladne zareze se v istem trenutku spremenijo v vročino in spet nazaj v hlad. Ledeni impulzi se tihotapijo v srž hrbtenjače od koder potujejo po celem telesu. Voda zalije oči… Šibke veke ne morejo preprečiti izliva solz. Cmok v grlu postaja večji z vsakim vdihom. Srce je padlo iz ritma. Bolečina v jetrih izvaja desant na želodec, od koder se kapilarno prebija kislina v požiralnik. Stisnjena prsa ne pripomorejo k izboljšanju stanja. Nos je poln… Solza naredi sled od očesa proti ustom. Žalost, slana voda. Lulat!
Žalost, mar to razočaranje prihaja iz tebe ali si ti njegova posledica? Pride jeza, ki prekrije vse neprijetne občutke, povezane s tabo. Mogoče ostaneta le cmok in stiska v prsih. Mnogo manj kot ti. Kaj vse znaš izvleči iz mene. Obrambne mehanizme, ki mi preprečujejo soočenje s tabo. Pridi na plan, da se dokočno pomeriva in pomeniva. Ne bojim se te, prav nič več.
Zakaj se nista mogla zmeniti? Pa bi bilo vse drugače sedaj. Sedaj sta že nekaj časa nono in nona. Pa tako lepe vnuke imata. Lahko sta ponosna in mirna. Dogovorjena.
Upam, da sta na drugi strani našla pravi način. Predvsem ti, ki ti sedaj na tem mestu odpuščam, pojdi v miru. Predolgo te že zadržujem. Oprosti mi, ampak ne znam še prav veliko. Se pa učim. Imam občutek, da bi se lahko še bolj izkazal. In se bom. Najti pravi način. Način, ki nas bo pravilno povezal.