Nikoli ne bi pričakoval, da bom pri svojih 50 letih doživljal propad odnosa z osebo, ki jo ljubim že skoraj vse življenje. Najtežje mi je sprejeti dejstvo, da se s partnerjem medsebojno večkrat prizadaneva… Želel pa bi si, da bi bilo vse ok. Da eden drugemu ne bi prizdejala bolečin. Mislil sem, da je to prava ljubezen. Ampak to ne obstaja. To obstaja le v najbolj idealnih domišljijah. Pravi trajni odnosi zahtevajo konstantno odpuščanje. Velikokrat sem razočaral partnerko, jo pustil na cedilu ko bi me potrebovala, jo prizadel na načine ki si jih sploh nisem znal predstavljati. Ob nepravem času sem izrekel nepravi stavek. Bilo je tudi obratno. Tudi ona me je večkrat prizadela, včasih vmes ni bilo časa zadihati. Tega nisva počela, ker bi bila zlobna, ampak zato ker sva oba človeka, nepopolna, polna napak in zmot. Včasih sva sebična, včasih ne vidiva potreb drugega. Torej tukaj ni šans, da se to ne bi dogajalo. Vprašanje je le, če sta partnerja pripravljena iti skozi to, se naučiti odpuščati, ali je odnos vreden neizogibnih bolečin? Popolni partner ne obstaja, obstaja le partner-človek, za katerega se je vredno truditi. Takšni partnerji ostanejo in rešujejo težave na topel, ljubeč način. Partnerju stojijo ob strani in si pomagajo pri medsebojni rasti. V pravih zvezah včasih trpita oba partnerja.
Ne vem, kdo nam je vcepil mit prave ljubezni, da sta to le med in mleko? Zrel za tožbo.