Lepo sva se imela, meni nepozabno da je šla z mano v Publiko na All-night-long. Pravi, da se je imela dobro… Tudi jaz sem se imel dobro. Oba sva bila po koncu partyja ready za after… A ga nisva zasledila. Vedno bolj spoznavam, da jo še vedno močno ljubim in ne vem kaj naj naredim? Ko jo pogledam na partyju, ko se prepusti v njen ples, bi jo pojedel… In večkrat čutim, da je tudi obratno. Tudi ona mene poželjivo gleda, da se počutim kot največji car. Ne mislim je spustiti iz mojih rok. Povedal sem ji, da ji zdaj bolj zaupam. Spremembe, ki jih je naredila pri sebi, se očitno manifestirajo. Jebeno se mi zdi, ker morava oba biti pijana, da me sprejema. Ko sva prišla domov, me je celo povabila v spalnico v posteljo, kjer sem se stisnil v žličko k njej. Ooofa, kako mi je bilo to všeč. Presneto, ko da mam 16 let.
Zjutraj je ni bilo več zraven. Naslednji dan, dan v treznem stanju, ko vse to izpuhti in najina komunikacija obmolkne ali pa postane okorela, nerodna in zakrčena. Trezno stanje, v katerem nisem preveč dobrodošel v njeni bližini. Njen obraz zopet postane bolj resen, hladen. Dobim občutek, da bi bilo bolje, če se umaknem v pesjak. In potem v pesjaku, namesto da bi se posvetil sebi, razmišljam o njej, kako sva se imela in izgledala dobro. Ko sem mislil, da sem že zlezel iz te luknje. Pa izgleda nisem ravno.
Ampak, kot sem moral spoznati v zadnjem obdobju, ne smem nič imeti za 100% gotovo, ne morem nič pričakovati, morda lahko malce upam, drugo pa je vse zapravljanje dragocene energije in jebanje lastnega mozga. Tako, da se v mislih že pripravljam na naslednji party, danes zvečer Canava house.
Vprašal sem tudi njo, pa ni rekla nič.