Edinega človeka, s katerim sem bil v življenjskem odnosu, ki je bil moj človek, ki je o meni vedel vse in mi je iz najbolj intimnega dela riti, ki ga niti sam še nisem videl, stiskal mozolj. Ki je pral moje usrane gate. Kateremu sem pomagal počistiti ostanke splavitve najine deklice v tuš kabini. Človek, s katerim sem se lahko počutil kot eno. Našo družino sem videl kot nas, naju pa kot naju. Jaz sem vedno govoril »bomo/bova« ti pa si govorila »bom«.
Potreba po sestajanju z drugimi moškimi se mi je zdela čudna, saj jaz podobnih potreb nikoli nisem čutil. Dobival sem občutek manjvrednosti, da ne zmorem zadovoljiti tvojih potreb. Tvoje nenehno nezadovoljstvo je v meni vzbujalo strah pred izgubo, frustracije. Tvoj način komunikacije me je ubijal, bolel, spraševal sem se kaj delam narobe. V meni se je rojeval človek, ki ga ne marava, kar je kot kaže ubilo najino zvezo. Parkrat si mi rekla, da si boš našla nekoga drugega, uuuf kako me je to bolelo. Moja sposobnost mikro skeniranja trenutne situacije in izdelovanja zgodb mi pri tem ni pomagala. Na koncu je šlo vse v prazno. Nikoli nisem želel, da bi ti moja ljubezen predstavljala breme. Žal mi je, da sva se tako čustveno izčrpala. Hudo mi je, ker med pogovorom iz preteklosti vlečeš le stvari, ki so te motile. Vse lepe stvari nimajo nobene teže.
Praviš, da ima posledice tudi Liam. Meni pa se zdi tako boljši od tega, kar bi si lahko zamislil. Neverjeten je… Da bi le tako ostalo. Odrasel je v družini, kjer sta se starša imela rada. Ali pa sem jaz dojemal napačno?
Enkrat si mi rekla, da ko se nisva bila skupaj, si si ful želela biti z mano… Pa magari bi se samo enkrat pofukala. Takrat mi ni zazvonil alarm. Žal mi je, da sem te s seboj peljal skozi osebno katarzo. Nisem se zavedal, kaj šele znal.