Res upam, da se imaš dobro in uživaš. Čeprav si nočem priznati, me neumorno grize misel: »Pa kje je zdej, sej je rekla da gre samo do trgovine? Zdej bi se že morala javit. Zakaj mi ni povedala kam gre zares?
Resnico, tudi če mi ne paše. Zakaj je nisem upal vprašat kdaj približno se vrne? Zihr se s kom dobiva…«
V meni je ta trenutek ravno tisto, česar ne maraš. Tudi jaz ne maram tega. Tako kot nate, tudi name to zelo slabo vpliva. Sam pri sebi voham nezaupanje. Fujmene, od kje meni takšne hodijo? Pa mi upade samozavest, postane me ful strah. Strah pred izgubo naju, tebe, vsega skupaj. In potem sploh ne morem več trezno razmišljat. Res sem psihopat.
Prosim malo mi pomagaj. Čisto malo rabim…