Ljubim iluzije. Začasno me odnesejo stran… Stran od preobremenjenosti preteklih misli, spoznanih napak in impulzivnih reakcij. Tisto noč sva preživela lepo, že dolgo nisem tako globoko užival v bližini.
A ko sva se vrnila domov, me je telo prehitelo. Ob pogledu na najin dom me je preplavila žalost in misel: “ločujemo se, vse to se končuje”. V meni so se prepletli nemir, žalost in jeza, nekaj časa nisem vedel, kam z vsem tem.
Iluzije me spremljajo že od otroštva… Takrat so bile način lajšanja teže realnosti, ko nisem imel sogovornika. Danes imam več razumevanja do sebe, čeprav še vedno iščem prostor, kjer bi me zares kdo slišal.
Rad jo imam. Prav zato ne morem več vztrajati v odnosu, v katerem postopoma izgubljam sebe. Če bi se dokončno izgubil, ne bi mogel biti dober partner nikomur… Niti njej.
Želim si jasnega, varnega odnosa. Zdi se, da tega skupaj ne zmoreva ustvariti. Izbral bom sebe. To zelo boli, a verjamem, da je ta bolečina končna. Ostati v tem, bi morda bolelo manj, a bi bolelo večno in bi me sčasoma zlomilo.