P: Ne bom več pustila, da se znašaš nad mano. 30 let sem bila zaprta doma… Nikamor nisem smela, kadar sem šla je bilo vse narobe. Sploh mi ne zaupaš.
M: Ne morem ti zaupati, če pa vem kdaj mi lažeš. Kako naj to naredim?
P: Ja valda da ti lažem, če pa…
M: No, vidiš, saj vedno čutim kadar mi lažeš. To me ful boli, in mi povzroča nepotreben občutek negotovosti, ki me potem razžira…
P: Pusti me, zdaj jaz govorim.
M: Oprosti… Povej do konca prosim.
P: Ne bom več tega pustila… Šla bom s komer hočem, kamor hočem, pa če je tebi prav ali pa ne. Tako sem se odločla in tako bo… Ne mislim več zamujati svojega življenja, hočem živeti.
M: A sem ti kdaj kaj oporekal? Sem rekel da ne smeš ven… A mi mora biti vedno prav, kadar kam greš? Včasih mi pač ni ok…
P: Ne, samo zamoril si me vedno, da jaz potem nisem mogla uživati, ko sem šla ven.
M: Včasih mi ni bilo prav, ja priznam. Jaz z mojimi bedastimi pričakovanji pač mislim, kako bova nekam šla, potem pa me zajebeš in pustiš doma, rečes danes grem ven… In to je to…
Jaz vedno najprej rečem tebi… Se prilagodim tebi. Vedno si bila moja prva izbira.
P: Vidiš, to so tvoja pričakovanja kriva. Ti si kriv, da je tako.
M: Kriv za kaj? Če se mi zdi pa lepo imeti nekoga, ki ga imam rad, ki mi ne bi lagal in se ne bi izmikal. Ki se me ne bi izogibal in konstantno iskal priložnosti, da bi šel nekam z nekom, ki nisem jaz. Namesto, da bi midva skupaj druge delala ljubosumne, sem na koncu jaz… Potem si mislim, da iščeš uteho, kadar objameš drugega moškega.
P: Ma dej, kakšno uteho… Nikoli nisem nič imela z nikomer.
M: Vem da ne, vem da se ti tako pozdravljaš z vsemi, ampak jebiga, včasih me moti, ko vidim tvoje roke okoli vratu drugega moškega. So neke meje pri meni.
P: Vedno sem bila takšna… Zakaj mi nisi nikoli rekel?
M: Ne vem, mislil sem da imamo meje dostojnega in sprejemljivega postavljene podobno… Da boš te otročarije nekako prerasla. Da ti bom jaz dovolj na tem svetu…
Jaz se nikoli ne obešam po nekih bejbah… Se mi ne zdi spoštljivo do tebe, niti nimam neke potrebe…
P: Ti si bolan… Poišči si pomoč… Jaz ne bom več dajala za to, da mi terapevt reče, da ni ok, da mi ne pustiš ven… To vem sama… Nikoli nisem nič z nikomer imela.
M: Maa veem da ne… Samo… Veš moški to razumejo drugače. Če se jim vržeš v objem, si bodo mislili, da se jim ponujaš…
P: A deeej neehaj no… To imate tipi neke čudne predstave…
M: Ja čisto mogoče… Govorim, da tako je pri večini…
P: Ja, kr nekaj, bolano… Pa saj vsakega takoj odpikam…
M: Ne vem, ko sem sam doma in me ni zraven, ne morem vedeti… In vem da kar ne veš ne boli, ampak mene boli tudi to… Pa saj ni, da te ne pustim ven? A je res tako? Kdaj je bilo to?
P: Ma vedno si mi nekaj rekel… A se spomniš kaj si ti meni rekel ko sva šli z E v ambasado… “Pazi kaj delaš, isto delam jaz v istem trenutku…” Ma prekleti psihopat.
M: Meni pa se je zdel tako kul dogovor…
P: Psihopat, poišči si pomoč.
M: Pa pees*a to je blo dvajset let nazaj…
P: Ja, sej me že ves čas zatiraš in manipuliraš…
M: ***mene ful sram. Utihnem… Ne govorim več. Notri me stiska, a skušam ohraniti mirno pojavo.*** Ampak mislil sem da imamo nekaj lepega, srečno družino…
P: Ja navzven imamo one big happy family… Saj to želiš a ne?