Imel je vse in nič. Njegova ljubezen do življenja se je umikala obupu, čeprav se ga je vedno izogibal. Črna luknja je rastla in počasi požirala njegov želodec. Vse kar je spravil vase je hotelo ven, stran od črne luknje. Ona pa je rastla in pekla, žgala in požrla vse v njeni bližini. Črevesje je počasi začelo ugašati, ječajoč pod pritiskom od zgoraj.
Vse grdo se je znašlo v njem, vsa mizerija, samopomilovanje in občutek nemoči. Fuj, kakšna nesnaga.
Pa neustavljivi napadi žalosti, kot otrok, ki se ne zmore zadržati.
Morda pa je to znak tega, da si ne zasluži. Ledena plošča je debela in hladna. Koliko vode bo iz nje, ko se stali? Kam bo stekla? Podobna zgodba se je že odvila. Tokrat sredi najlepšega. Kakšna škoda je vsakega izgubljenega dneva… Au…