»Bomo potem, jaz grem zdej ven! Čau,« reče, se usede v avto in odpelje. Prepoznam znake užaljenosti, tako pri sebi, kot pri njej. Ne upam je vprašati kam gre, da v njej ne bi podžgal občutka utesnjenosti. Ne upam vprašati kdaj pride? To bi bilo še eno vprašanje, ki povzroči priokus nearomatične kontrole. Raje ne bom nič spraševal. Izvedel bom, ko se vrne.
Do takrat moram pustiti, da kremplji občasno pustošijo po moji notranjosti. Pa saj globoko v sebi vem, da nič takšnega ne počne, ampak moja domišljija je včasih preveč pasja in neukrotljiva.
Bolijo me besede, da se ni nič spremenilo. Očitki, da imam probleme in da sploh nisem nič naredil na sebi. Res se nenehno zapostavljam, se ubijam da pridemo do presnetega denarja, ki ga nikoli ni dovolj… Ne uspem ustvariti občutka varnosti. Obenem me je strah, da bi izgubil delodajalca, zato me neverjetno ubija, kadar nimam zadovoljivih rezultatov. Po mojem želodcu bega stonoga, brez smeri in ritma, sem in tja, dol in gor. Končno se zaleti v požiralnik, kjer se pritrdi in spremeni v kokon. Z vsakim požirkom sline skušam sprati to presneto bubo. A ona se ne da… Počasi raste in zori. Skoraj se že privadim zajedalca, ko se začne premikati. Ne da mi miru… Lulat! Podam se v boj za denar.
Mine ura. Zazvoni telefon… »Kaj danes bi naredil burek?« me vpraša… »Lahko,« odvrnem… Dogovoriva se, kaj potrebujemo.
»Aha, sedaj nakupi v trgovini in pride,« si mislim. Zatopim se v delo. Skušam ujeti tok, a se zopet pojavi kokon v grlu. Kot da bi dozorel poči, iz njega leze metulj… Duši me, ko razpira svoja krila… Res so lepa, rad bi jih videl, pa naj bo kar bo. V mislih skušam izpihniti metulja… Zdi se mi, da je uspelo, a je v grlu še vedno ostala prazna lupina zasidranega kokona, ki mi otežuje požiranje sline. Kljub temu nekako delam na projektu.
Mineta še dve uri. Ne duha ne sluha o njej. »Sem napačno sklepal, ker nisem vprašal…« se tolažim. Fokus usmerim v univerzum. Počutim se majhnega… Sprašujem se, koliko je v mojih rokah? Boril se bom.
Nekaj mi celo uspe narediti, a mi nekakšna užaljenost na plan vleče jezo in grde misli.