Rekla je da greva, karti sem priskrbel. Komaj čakam, da greva spet plesat v Publiko, da jo spet vidim. Delo zaključim zgodaj, danes si to lahko privoščim… V Sparu razmišljam, kaj vse potrebujeva za najino udeležbo na “maratonu”. Upam, da jo danes otroci v vrtcu ne bodo preveč utrudili, da bova polna moči in energije. Zadnje čase se mi zdi, da ves teden nestrpno pričakujem, da bo spet vikend. Z radostjo v srcu pripravljam sendviče, vse kar premore hladilnik dam notri, da bodo polni in hranljivi. Upam, da ji bodo všeč. Ugotovim, da imam mate čaja le za vzorec, a bom že nekako. Skombiniram en multi drink, ki me dodatno podkrepi. Iz krompirja v hladilniku in zelja si naredim solato, ki je po tednu proteinov prava paša za moj želodček. Kmalu pride, izgleda malce utrujeno ampak vseeno nekako veselo. Prinese joto, se podkrepi z malce hladne trgane svinjine, končno pride malce bližje in se usede zraven. V tem času nisem zasledil niti enega njenega pogleda. Izgleda tako, kot da je sploh ne zanimam. Nič zato, dokler ona še zanima mene se ne bom dosti sekiral.
Oborožena s piknik košaro in drinkom se odpraviva skozi meglene predele avtoceste na sever proti Ljubljani. Najino parkirišče zopet postane najina predigra oz. predparty. Meni so ti predpartyji zelo všeč, upam da jih bova uprizorila še veliko.
Opazim, kadar se ji kdo zelo približa. Tako je bilo v nekem trenutku. Zdrznil sem se, ko sem videl njegovo roko na njenem hrbtu, ljigavac, ampak me to vseeno ni vrglo iz tira, mi je pa glava vseeno začela povzročati nevarno mešanico misli. Ampak spomnil sem se, da je to kar čutim le signal, ne pa ukaz. Ne umaknem se, ampak se raje prepustim v svoj svet, z enim očesom pa še vedno opazujem, kaj se dogaja. Začudi me, ko vidim da ima v roki telefon in je očitno vzela njegovo telefonsko. Ok. Ko vidim tipa, da se obrne k meni in naredi korak v mojo smer, jaz že ponudim desno roko v znak tega, da se spoznava. Marcel / Marko, se nekako sliši, zavoham da je priložnostni lovec na pičke, ki mu tokrat najbrž ni najbolj uspelo in ga dodatno naložim z eno krepko domačo. On se v trenutku potegne nazaj, pa nazaj: “Stari ti nimaš kaj skrbet, ona te ne bi nikoli prevarala.” To me je nekako nabilo s samozavestjo, najbrž je opazil pozitivno spremembo na mojem obrazu, in je dodal: “Rekel sem ji da vaju vabim k meni ko bom mel party…”.
Približala se je tudi ona, najbrž je videl moj samozavestni obraz in mi v enem stavku povedala vse: “Letnik 70, dva otroka punčka in fantek, punčka 14 fantek mlajši, ločen…” (meni pa v glavi vzporedno: “Zanimiv pogovor za nekoga ki nič noče”, jebome moja notranja analiza, ki mi je v tistem trenutku odveč)… Ona nadaljuje, da vabi njo in mene na party, ko bo imel. Šah mat, moje vsiljive misli ob takšnih potrditvah nimajo niti najmanjše šanse za preživetje. Občutek imam, kot da je moja meja obvarovana, miren sem.
Kar naenkrat mi iz rok vzame smotko in potegne… Pomislim, wtf a zdej bo pa kadila, zanimivo? Misel se niti ni končala, ko jo vidim, kako se zdrzne, presenečeno izdihne, pogleda smotko in se zave da je to moja smotka ne njen cigaret. Faak, neee. Panika. Ful jo sname. En dim na ves popiti alkohol udari močno. Pravi da je pijana ko hudič. Odhiti do šanka, po limono, vrne se s pomarančo, ki pa ni tako učinkovita (morava dodat limono v piknik košaro). Skupaj greva na zrak… Zrak pomaga premalo, zato greva malce hodit. Hodiva gor in dol po bežigrajskem parku. Vmes vidiva vlak, poln bojnih tankov, pelje jih neznano kam. A to ni najin najhujši problem. Problem je, da se ne počuti dobro, zato hodiva in hodiva. Nazadnje se odločiva, da greva pogledat zaključek v Publiko.
Zadnji DJ seka v prazno, brez povezanosti, deluje kot da se je prvič postavil na deck. Psiho ga najprej izžvižga, nato pa ga po koncu seta zagovarja. Svashta…
Pot domov se mi je tokrat zdela kar naporna… Za trenutek sem postal tako utrujen, da smo se celo malce ustavili, se nadihali in jo mahnili naprej domov. Ona se je ves preostanek poti pogovarjala z mano in me ohranjala prisebnega, zmožnega vožnje.
Doma me povabi k sebi.
Hvaležen.