Pa je šlo tudi to mimo. Novoletnovanje je za nami, skoraj neslišno, brez ognjemeta, vsaj zame. Odločil sem se, da kljub povabilom ostanem doma, v domači družbi. V tišini, ki ni prazna, ampak polna misli. Hmm, na tak večer se spodobi kaj spodobnega pojesti, zato nabavim Kapesante in hobotnico… To ji bo sigurno všeč. Meni pa tudi. Rad bi da skupaj večerjava. Pogrešam jo, boleče je, a se obenem zavedam, da mi to povzroča moj živčni sistem, ki pogreša pretekle vzorce, kljub temu da mi povzročajo notranje bolečine. Ampak teh bolečin se sedaj dobro zavedam. Identificiral sem eno za drugo in se odločil da te teže ne bom več nosil s seboj. Tega pa ne morem narediti naenkrat. Počasi moje telo učim, da je nevarnost minila, da ne potrebujem stanja pripravljenosti, kadar ni nujno.
Ko se opogumim, ji pošljem sporočilo, da bom pripravil mikro večerjo. Ona se brani in odvrne da ne je veliko, da se bo pošlepala s francosko, sirom in salamo. Ampak to mi ne vzame veselja, vseeno nadaljujem s pripravo hobotnice in kapesant. Če ne bo hotela, bo več zame, haha.
Zvečer komunicirava dosti bolje in več kot ponavadi, kljub temu da še nisva opita. Izgleda da sva vseeno bolj sproščena en pred drugim. Ko na mizo prinesem hrano, se tudi njej odpre apetit… Skupaj uživava v pripravljeni hrani. To me dodatno razveseli. Pijem hitreje kot navadno in hitro me močno prime. Sam sebi se čudim, ko skoraj ne znam govoriti med pogovorom z Acotom. Malo se ustrašim in hitro presekam z radensko, znotraj pa si z dihanjem nabildam življenjsko energijo na maksimum. Predpolnočno treznenje mi je nekako uspelo. Lažje govorim in hodim. V tej pomembni izkušnji sem si dokazal, da imam vpliv.
Opazujem Petro, ki mi na trenutke deluje malce jezna, a mi vseeno izgleda neverjetno seksi in privlačno. Mikavno, ampak zatrdno sem se odločil, da ne bom prav nič rinil ali silil vanjo. Pravi, da jo to duši. Ne smem prestopati njenih mej. Moje telo je sicer zmedeno, nekdaj vajeno refleksne bolečine in impulzov hrepenenja po bližini, sedaj gradi osebno stabilnost. Nehal sem čakati, da se bo preteklost spremenila. To sedaj razumem in sprejemam.
Malo po polnoči naju pelje v Canavo. Nekako mi igra srce, saj mi je ta plac res zelo pri srcu. Spet pijem, se mi zdi da ne veliko, pijan pa kot raketa. Upam, da mi ni kdo kaj vrgel v drink, ko ga tako prosto odlagam. Ne glede na moje stanje, popolnoma padem v sceno, glasba odlična. Vsake toliko pogledam k njej, da vidim če je vse ok. Vse ok, samo piči dalje. Enkrat pogledam gor v privee, pa se mi zdi ko da se z nekom objema in poljublja. Eh, kaj čem zdej. Moja čustva se za trenutek aktivirajo, a mi vseeno ne povzročijo telesnih bolečin. To mi je popolnoma čudno, novo. Vseeno me čustva ne prevladajo Občutek imam, da jih gledam od zgoraj, da sem jaz nadzornik. Tega prej nisem znal. Kasneje mi je razjasnila, da se ni z nikomer poljubljala. Najbrž sem res napačno videl, glede na količino etanola v krvi. Pomembno je, da me čustva niso brezglavo preplavila, ampak so ostala znotraj moje kontrole. V tistem trenutku sem se počutil kot izdajalec, kot da bi prevaral svojega partnerja, sebe. Zavedam pa se, da so to ostanki preteklih možganskih povezav in refleksov, ki sem jih imel v telesu. Pretekli vzorci, ki jih sedaj spreminjam.
Zmanjka Whiskey-ja, naročim Bacardi. Oof napaka. Joint kadim kar notri, v DJ privee-ju. Padem notri, večino časa se sploh ne zavedam kaosa okoli mene. Vsake toliko odprem oči, ujamem kak prijazen topel pogled, se malce prizemljim, spet zaprem oči in letim dalje. Let go. V enem trenutku do mene pristopi ženska, ki je plesala zraven in me vpraša, če je Petra moja žena. Odvrnem da zaenkrat je, da pa sva v nekem čudnem obdobju, v nezavidljivi situaciji. Naenkrat Petra prileti mimo, se stisne k meni in me prične strastno poljubljati. Mmm, ta njen vonj. Še bolj “pijan” plešem naprej, na trenutke se mi plesišče začne izmikati. Pri zadnjem izmikanju se skušam ujeti za bližnji drog in na moje presenečenje ugotovim, da ni pritrjen… Skupaj sva okusila trda tla plesišča v Canavi… Ooof, matr, tega si pa o sebi ne bi nikoli mislil, haha. Prijazni soplesalci so me hitro spravili na noge in dogodek sem hitro pozabil. Res dobra glasba.
Spet pride in začneva debatirati. Eden drugemu skušava razložiti, pokazati, kje ima kdo meje, potrebe, strahove, kaj koga moti. Malce se strinjava, malce ne, a pogovarjava se zrelo, brez obtoževanj in teženja. Seveda nama gre dobro od rok, saj sva oba pijana, pogumna in sproščena. Pravi, da ona mora hodit z drugimi tipi na drinke, jaz pa ji pravim da se mi to ne zdi primerno in spoštljivo do mene, vendar me ne bi motilo, če bi bil jaz primerno informiran, da mi pove s kom gre, kam, kdaj pride… Osnove pač. Obstajajo tudi razlike, npr. če jaz tega tipa poznam ali ne, ali če je ta tip samski ali ne. Če bi npr. tega tipa klicala sredi noči in mu rekla naj pride, sem prepričan da bi prišel. Tip brez pričakovanja in namena tega ne bi storil. Na tem mestu vidimo, kakšna so dejanska pričakovanja in nameni te osebe. Kot tip, popolnoma razumem kaj imajo drugi tipi v glavah. Tega ženske ne znajo sprejeti in razumeti. Ne strinjava se vedno, a se vseeno spoštljivo poslušava. Z malo pogovora si razjasniva marsikaj, vseeno pa imam občutek, da zaenkrat nisva še nič zaključila. Zaključek je tako ali tako osebna stvar, zaključka ni zunaj. Ampak midva govoriva in se poslušava, to je pomembno.
Party se zaključi prehitro. Ne vem kako, ampak skupaj padeva po tleh, zbrani naju takoj poberejo. Ooof, še kak dodatni drog rabimo v Canavi. Dogovarjamo se za after pri Juretu, a se s Petro znajdeva doma. Povabi me k sebi v posteljo. Presrečen sem. Čutim hvaležnost. Ne kot potrditev vrednosti, ampak kot trenutek bližine, ki ga lahko sprejemam brez navezanosti. Utrujen… Miren…
Kako lepo novo leto.